Organizmi
v okolju
Raznolikost celic
Organizmi se razlikujejo po videzu in zgradbi. Najenostavnejši so enocelični organizmi, telesna zgradba mnogoceličnih pa je lahko zelo zapletena.
Pri mnogoceličnih bitjih celica opravlja dejavnosti, ki so nujne za življenje organizma. Nujne procese opravljajo vse celice, posebne procese pa opravljajo le nekatere skupine celic (ali tkiv). Zato se celice pri mnogoceličnih organizmih razlikujejo po zgradbi in delovanju.
Celice morajo za svojo rast in delovanje iz okolja sprejemati snovi in energijo. Oboje potrebujejo tudi za obnavljanje svojih delov. Snovi, ki zanje niso uporabne, izločajo nazaj v okolje. Različni organizmi zagotavljajo svojim celicam snovi in energijo na različne načine. Ti načini so odvisni od zgradbe celic in od razmer, v katerih organizmi živijo. Prav zato je raznolikost življenja na Zemlji tako velika.
Celice morajo za svojo rast in delovanje iz okolja dobiti snovi in energijo. Snovi, ki zanje niso uporabne, izločajo nazaj v okolje.
Bakterijska celica
Bakterijske celice so prokariontske – nimajo celičnih organelov, kot so jedro, mitohondriji ali kloroplasti. So zelo majhne – običajno so od 10– do 100–krat manjše od evkariontskih. Kljub navidezni preprostosti pa so bakterije sposobne opravljati najrazličnejše procese.
Bakterijske celice so prokariontske. So zelo majhne, 10- do 100-krat manjše od evkariontskih.
Živalska celica
Živalske celice nimajo kloroplastov in ne vršijo fotosinteze. Živali lahko prejmejo energijo za opravljanje življenjskih dejavnosti le s prehranjevanjem z drugimi organizmi ali njihovimi ostanki. Pravimo, da so potrošniki (porabljajo organske snovi za delovanje in izgradnjo telesa) in razkrojevalci (razgrajujejo organske snovi na anorganske).
Živalske celice ne morejo vršiti fotosinteze, ker nimajo kloroplastov. Energijo ki jo živali potrebujejo, dobijo s prehranjevanjem z drugimi organizmi. Pravimo, da so potrošniki (porabljajo organske snovi) in razkrojevalci (razgrajujejo organske snovi na anorganske).
Živalske celice nimajo celične stene, zato so prožne. To jim omogoča, da spreminjajo svojo obliko in se s tem lahko premikajo. Celice se pri mnogoceličnih organizmih združujejo v tkiva.
Glivna celica
Celice gliv imajo jedro, mitohondrije in celično steno, nimajo pa kloroplastov. V celicah gliv fotosinteza ne poteka. Celična stena gliv ni iz celuloze, temveč iz hitina.
Glive lahko energetsko bogate snovi dobijo le s hrano, ki jo predstavljajo drugi organizmi, na primer z razkrajanjem lesa. V ekosistemih imajo zato glive vlogo potrošnikov in razkrojevalcev.
Gobe na prvi pogled morda spominjajo na rastline, vendar to niso. Goba je razmnoževalni organ, ki ga gliva razvije za razširjanje spor v okolico. S sporami se glive razmnožujejo. Gobo razvijejo le nekatere vrste gliv. Izpod klobuka zrele gobe se razširjajo spore – trosi, iz katerih zrastejo nove glive. Njihova vloga je podobna vlogi cvetov in plodov pri rastlinah. Glavni del glive je sicer nitasto razraščeno podgobje, ki raste na primer v prst, tkivo ali les. Pri nekaterih vrstah se podgobje razteza po površini tudi več deset kvadratnih metrov, kar omogoča črpanje mineralnih snovi na zelo veliki površini.
Goba je razmnoževalni del glive. Z njeno pomočjo glive širijo spore (trose), iz katerih zrastejo nove glive.
Glavni del glive je nitasto razraščeno podgobje, ki raste na primer v prst, tkivo ali les. Pri nekaterih vrstah se podgobje razteza na velikem območju, kar jim omogoča lažje črpanje mineralnih snovi.
Rastlinska celica
Rastline so proizvajalci. Iz tal črpajo mineralne snovi in vodo, v liste pa iz zraka sprejmejo ogljikov dioksid in kisik. S pomočjo sončne svetlobe ogljikov dioksid in vodo s fotosintezo pretvorijo v organsko snov – sladkor glukozo.
Rastlinsko celico obdaja celična stena. Sestavljena je iz celuloze – mnogo med seboj v verigo povezanih enostavnih sladkorjev. Rastlinskim celicam daje celuloza trdnost in oporo, vendar hkrati preprečuje premikanje rastlinskih celic. Zato rastline živijo pritrjeni način življenja. Pri zagotavljanju trdnosti rastlinske celice je pomembna tudi vakuola. V odraslih rastlinskih celicah je vakuola navadno velika in polna tekočine. Polna vakuola pritiska ob celično steno in zagotavlja pokončno držo rastlin.
Rastlinsko celico obdaja celična stena, sestavljena iz celuloze. Rastlinskim celicam daje celuloza trdnost in oporo, vendar hkrati preprečuje premikanje rastlinskih celic. Pri zagotavljanju trdnosti rastlinske celice ter pokončni drži rastlin je pomembna tudi vakuola, ki je polna tekočine.
Pri rastlinah se s fotosintezo porabljata ogljikov dioksid in voda, pri tem pa nastajata glukoza in kisik. Rastline sprejmejo energijo za ta proces s pomočjo sončne svetlobe. Sladkorje in druge organske snovi, ki jih rastline proizvedejo (lipide, beljakovine), uporabijo kot gradnike za svojo rast, nekaj pa jih shranijo v založna tkiva. Energijo, shranjeno v organskih snoveh, pozneje porabijo za različne življenjske dejavnosti.
Pri rastlinah se s fotosintezo porabljata ogljikov dioksid in voda, pri tem pa nastajata glukoza in kisik. Rastline sprejmejo energijo za ta proces s pomočjo sončne svetlobe.