Nastanek Kraljevine Italije in Nemškega cesarstva

KLJUČNE BESEDE:

• okrepitev narodnih gibanj
• Kraljevina Italija
• dva programa
• Nemško cesarstvo
• Avstrijsko cesarstvo
• absolutna oblast
• splošna volilna pravica
• politične stranke
• parlamentarizem
• gibanje za enakopravnost žensk

V drugi polovici 19. stoletja so se okrepila narodna gibanja pri evropskih narodih, ki niso imeli svoje države.
• Zagovarjala so združitev prebivalcev s skupno zgodovino, jezikom in navadami.
• Močno je bila prisotna tudi želja po enakopravnosti narodov in lastni državi.
Nastanek novih narodnih držav, ki je sledil, je bil velikokrat povezan z vojno. Spremenil je politično podobo in razmerje sil v Evropi.

ZANIMIVO
Krepitev narodnih zahtev je med množicami velikokrat razvnela močna čustva, ki so pripeljala do nacionalizma – povzdigovanja pomena lastnega naroda ter podcenjevanja ali celo zatiranja drugih narodov.

Združena Italija

Italijani so bili razdeljeni med več držav. V revoluciji 1848 so glasno izrazili zahteve po skupni državi, a so bili poraženi. Avstrijsko cesarstvo je po revoluciji zatiralo njihovo narodno gibanje. Nezadovoljstvo Italijanov je naraščalo in v drugi polovici 19. stoletja prešlo v boj za združitev.

Pri združevanju Italije je pobudo prevzelo Sardinsko kraljestvo, ki ga  je vodil kralj Viktor Emanuel II. Ob podpori Francije je v vojni proti Avstrijskemu cesarstvu pridobilo Lombardijo (1859) in kasneje Benečijo (1866). Leta 1860 se je Giuseppe Garibaldi s četami prostovoljcev izkrcal na Siciliji in začel pohod za osvoboditev in združitev Italijanov.

Leta 1861 je nastala Kraljevina Italija, ki jo je vodil sardinski kralj Viktor Emanuel II. Kraljevina Italija je bila urejena kot ustavna monarhija. Bila je centralistično urejena in so jo obremenjevale velike razlike med severom in jugom.

ZANIMIVO
Prestolnica združene Italije je bila od 1865 do 1871 v Firencah. Italijanski parlament se je prvič sestal leta 1861 v Torinu. Rim je postal glavno mesto Kraljevine Italije šele jeseni 1870.

Združeno Nemško cesarstvo

Po dunajskem kongresu so bile nemške dežele povezane v ohlapno Nemško zvezo (39 držav). Najpomembnejši državi v njej sta bila Avstrijsko cesarstvo in Kraljevina Prusija, ki sta tekmovala za vodstvo v zvezi. Prizadevanja Nemcev po združitvi so se najprej oblikovala v dva programa:

• malonemškega (združitev Nemcev brez Avstrijskega cesarstva) in
• velikonemškega (pod vodstvom Avstrije naj bi se združile vse nemške dežele).

Ministrski predsednik (kancler) Prusije Otto von Bismarck je pripravil in izpeljal združitev nemških dežel brez Avstrije. Prusija je najprej združila severne nemške države (1866), ki so v vojni s Francijo podprle južne nemške države. Januarja 1871 je bilo razglašeno združeno Nemško cesarstvo. Pruski kralj Viljem I. je postal nemški cesar.

Posledice za Avstrijsko cesarstvo

Nastanek Italije in Nemčije je spremenil politični položaj v Evropi. Francija se je ustrašila premočne Nemčije in se povezala z Rusijo. Avstrijsko cesarstvo (leta 1867 preimenovano v Avstro-Ogrsko) je izgubilo vpliv na severu (nastanek Nemčije), na zahodu pa je poleg vpliva izgubilo tudi ozemlje (nastanek Italije). Svojo pozornost je usmerilo na jugovzhodno Evropo (Balkan), kjer je pešala moč Osmanskega cesarstva.

Leta 1875 je v Bosni in Hercegovini izbruhnila vstaja, evropske velesile pa so razmere na Balkanu (poleg drugih odprtih vprašanj) reševale na Berlinskem kongresu (1878). Bosno in Hercegovino so prepustile v okupacijo in upravljanje Avstro-Ogrski. Odločitev je povzročila zamero Srbije (ki si je sama želela pridobiti Bosno in Hercegovino); njena zamera se je še poglobila, ko je Avstro-Ogrska leta 1908 Bosno in Hercegovino priključila.

ZANIMIVO
V Osmanskem cesarstvu je potekal boj neturških narodov za avtonomijo ali neodvisnost. Ob podpori evropskih sil, še posebno Rusije, ki je osmansko vojsko večkrat porazila, so dobili neodvisnost Grki na Kreti (in drugih otokih), Bolgari, Romuni, Srbi in Črnogorci.

Rusija je bila največja evropska država, ki se je razprostirala daleč v Azijo, vse do Kitajske. Ruski car je imel absolutno oblast, državo je vodil sam. Parlamenta ni bilo, redke politične skupine so bile nemočne. Oblast je s cenzuro nadzorovala časopise, tajna policija pa univerze in šole. Politični nasprotniki so bili preganjani.

Opora carju sta bila ruska cerkev in plemstvo, ki sta imela veliko privilegijev. Meščanstvo je bilo šibko. Večina prebivalstva so bili kmetje, ki so bili odvisni od zemljiških gospodov. Tlačanstvo (fevdalizem) je leta 1861 odpravil "car osvoboditelj" Aleksander II., ki je podpiral industrializacijo. Rusija je bila gospodarsko zaostala in se je začela industrijsko razvijati šele v drugi polovici 19. stoletja.

V času carja Aleksandra III. (car 1881–1894) se je izvajala nasilna rusifikacija države, na primer v javnosti je bilo prepovedano uporabljati jezike  manjšin. Načrtno in nasilno so bili preganjani Judje.

V drugi polovici 19. stoletja so narodna gibanja pretresla tudi Rusko carstvo. Proti ruski oblasti so se dvignili Poljaki, a so bili neuspešni (1863). V baltskih deželah je narodno gibanje neruskih narodov delovalo v obliki kulturnega gibanja.

V evropskih državah se je v drugi polovici 19. stoletja odvijal boj med silami ohranjanja starega reda in silami napredka oziroma liberalizmom. Uveljavljanje liberalizma (liberalnih svoboščin) je potekalo počasi, saj mnogi vladarji niso bili pripravljeni deliti svoje oblasti. Z industrializacijo se je meščanstvo krepilo, prav tako njihove zahteve po liberalnih svoboščinah. Cesarji in kralji so postopoma začeli sprejemati  liberalne spremembe. Udejanjile so se v sprejetju ustav, ki so postale najpomembnejši pravni akt v državi.