Območje Italije je bilo v prvi polovici 19. stoletja razdeljeno med različne države:
• Na severozahodu je ležalo kraljestvo Piedmont Sardinija (Sardinsko kraljestvo).
• Severovzhodni del (Lombardija in Benečija) je bil pod avstrijsko oblastjo.
• V osrednjem delu so ležale neodvisne države in Papeška država.
• Južni del Italije in Sicilija sta bili pod oblastjo Neapeljskega kraljestva.
• Pobudo za združitev Italije je prevzelo Sardinsko kraljestvo, ki ga je vodil kralj Viktor Emanuel II. S podporo Francije je po vojni z Avstrijo k svoji državi priključil Lombardijo (1859) in nekatere neodivsne italijanske države (1860).
• Na jugu Italije - v Neapeljskem kraljestvu, je Giuseppe Garibaldi zbral prostovoljne vojake in z njimi prevzel oblast v državi. Garibaldi je pristal na združitev z Sardinskim kraljestvom in leta 1861 je bilo razglašeno Italijansko kraljestvo, pod oblastjo kralja Viktorja Emanuela II.
• Leta 1866 je Italija izkoristila avstrijski poraz v nemško-avstrijski vojni in v svoje kraljestvo vključila še Benečijo.
• Izven Italijanske države je ostalo le še območje Rima, ki je uživalo zaščito Francije. Po francoskem porazu v nemško-francoski vojni (1870) je Italija izkoristila priložnost in zaključila proces združevanja. Rim je postal nova prestolnica države.