Krajevni vpliv, globalni odziv
Zrak je dobrina, enakomerno razporejena po vsem planetu, ki jo vsi potrebujemo. V preteklosti je bilo onesnaženje zraka krajevno, zaradi kurjenja premoga v mestih in industrijskih središčih. V drugi polovici dvajsetega stoletja pa so bile zaradi večjih potreb po energiji zgrajene tudi večje sežigalnice, katerih vpliv je bil zaznan tudi regionalno in globalno. V začetku so bili industrijski obrati, kjer fosilna goriva sežigajo, brez ustreznih čistilnih naprav.
Prva globalno opazna posledica onesnaženja zraka je bil kisli dež. Ta je zakisal jezera v Skandinaviji in Severni Ameriki in s tem onemogočil razmnoževanje in razvoj rib. Opazno je bilo tudi odmiranje gozdov. Dušikove in žveplove spojine so se v ozračju raztapljale v kapljicah vode in se spirale na tla. Z gibanjem zračnih mas so se te snovi prenašale na velika področja. Predvsem opazne so bile težave tam, kjer je bilo v okolju teh snovi malo in kjer drugih vplivov (na primer kmetijstva) na okolje ni bilo mogoče zaznati. Pojavila se je evtrofikacija – povečanje količine hranil, bogatih predvsem z dušikom.
Drugi primer onesnaženja je zmanjševanje koncentracije ozona v ozračju. Med letoma 1980–1985 so znanstveniki s pomočjo satelitskih posnetkov ugotovili, da se plast ozona nad Antarktiko tanjša. Vzrok so bili klorofluoroogljiki, ki so jih uporabljali v vrsti naprav in kot potisni plin v razpršilih. V začetku je bila največja poraba ugotovljena v Severni Ameriki, vpliv pa se je kazal na južnem tečaju. Za potrditev vzrokov, ki je razlog tanjšanja ozonske plasti, so trije znanstveniki leta 1995 prejeli Nobelovo nagrado za kemijo. Ozon je koristen v atmosferi, kjer zadržuje nevarno UV-sevanje s Sonca, če pa se pojavi pri tleh, pa povzroča poškodbe dihal in oči, poškoduje pa tudi liste rastlin. Nastaja pod vplivom sončne svetlobe iz spojin, ki so predvsem v izpuhih motornih vozil. Danes količina ozona globalno presega mejne vrednosti, krajevno pa je še huje, saj so te vrednosti tudi mnogo večje.
Tretji pomemben globalni problem pa je povečevanje količine ogljikovega dioksida v atmosferi. Ta nastaja pri različnih naravnih in industrijskih procesih. Organizmi med dihanjem izločajo ta plin, nastaja pa tudi pri izgorevanju fosilnih goriv v avtomobilih, letalih in energetskih obratih. V zadnjih stotih letih je človek s svojim delovanjem povečal koncentracijo tega plin na raven, ki je ni že več sto tisoč let. Pojav je mogoče pripisati industrijsko razvitim državam. Ob ogljikovem dioksidu je pomemben plin tudi metan, katerega vir so v naravi običajno močvirja. Z razvojem intenzivne živinoreje in odlaganjem odpadkov na odlagališča, kjer metan nastaja, pa lahko večji del izpustov pripišemo neizmernim potrošniškim zahtevam.
Prirejeno po člankih Sjaak Slanine Impacts of air pollution on local to global scale z
Enciklopedije Zemlje [http://www.eoearth.org/], Kisli dež izdan pri Agenciji za varstvo
okolja ZDA in pregled onesnaževanja s strani National geographic, spletni vir [http://environment.nationalgeographic.com]