Dejavnosti pred branjem
- Kadar imate čas samo zase, ga zagotovo najraje (in najhitreje) porabite za svoje najljubše dejavnosti – morebiti preberete kakšno knjigo, igrate računalniške igrice, klepetate s prijatelji … Predstavljajte si, da v trenutku, ko vam je najprijetneje, to vašo dejavnost nekdo (ali nekaj) prekine. Kako se ob tem počutite?
- Izdelajte seznam pravil, ki jih morajo upoštevati drugi, kadar se vi ukvarjate s svojo priljubljeno dejavnostjo.
Oče, Zala, Martin in Feliks so že čez nekaj minut z vstopnicami v rokah stopali skozi vrata v toplo, varno temo kinodvorane, kjer se je na velikem platnu E. T. poslavljal od zemeljskih prijateljev. Jokalna orgija, kot veste.
Sedela sem v deseti vrsti in trpela kot ranjena zver. Pa ne zaradi solz, ki so poplavljale dvorano, saj so se jim želele pridružiti tudi moje, temveč zato, ker sta to preprečevala dva mulca in dve muli vaših let, ki so sedeli za mano. (Ne vem, kaj imate tako pozno za iskat v kinu!) Ko je E. T. ponujal svojemu objokanemu prijatelju ročico v slovo, se zadere eden od mulcev:
»Fuj! Po glav’ ga mahn’!« In začne žvižgati, muli pa rezgetati.
Ves film sem potrpežljivo prenašala, ko so z zoprnimi okončinami brcali v naslonjalo mojega sedeža, cmokljali, šušteli in metali papirčke v moje naročje … to zdaj pa je preseglo vse! Smrt otrokom, svobodo odraslim! Vstanem … moja mogočna senca popolnoma prekrije platno. Zaslišijo se žvižgi in prižge se luč. Izvlečem pištolo in zahropem: »Glavni inšpektor Desa, ŽABJA VAS CITY POLICE!«
Mulam in mulcem popadajo deset let stari žvečilni gumiji iz ust in od groze jim raznese mozolje. In hajdi – v keho! Najmanj deset let prisilnega šolanja jim ne uide! In to bo doletelo tudi vse tiste, ki:
– zamujajo in jih je po možnosti večja družba, tako da mora vsa vrsta stati do konca filma, da si gospoda blagovoli poiskati in zasesti svoje sedeže,
– ne vstajajo, kadar hočeš do svojega sedeža, pomagati si moraš z lebdenjem,
– se rinejo mimo, s hrbtom obrnjeni proti tebi, tako da si lahko
v miru ogledaš njihove neumite vratove in prhljaj na suknjičih,
– na ves glas grizljajo sladkarije, čips itd., pokajo z žvečilnimi gumiji in mečejo papirčke po tleh,
– polagajo noge na naslonjala, se zvijajo, klepetajo, smrčijo,
– mislijo, da morajo z duševno zaostalimi pripombami zabavati vso dvorano,
– se mečkajo in poljubljajo kje drugje kot v zadnji vrsti,
– se letos še niso umili in si zamenjali nogavic,
– da se ne bi nalezli nahoda njihovi najbližji, hodijo kihat in kašljat v kino.
O. K., O. K., Zala in Martin, nikar spet ne vlecita Feliksa iz knjige. Kaj sta tako malenkostna? Prav zdaj sem hotela napisati, da imajo otroci pravico do popravnega izpita, odraslim pa sledi dosmrtno kopanje jarkov in pletenje košar.
Ko so zaradi mojega junaškega nastopa prižgali luč, smo si lahko natančno ogledali dvorano – rožnatega pritlikavca ni bilo!
»Feliks, kaj misliš, kam bi še lahko šel? Kaj bi Meliksa na Zemlji posebno zanimalo?«
»Opera,« je sramežljivo šepnil Feliks. »Bojim se, da je šel v Opero … Na našem planetu je namreč prepovedana.«
(Odlomek)
Zgodba se konča srečno – Feliks po nizu dogodivščin najde brata Meliksa in skupaj se vrneta na rodni planet, z Zalo in Martinom pa se dogovorijo, da ju bosta otroka med počitnicami obiskala. Pisateljica ugotavlja, da je ta zgodba sicer končana, boj za bonton oz. lepo vedenje pa se nadaljuje.
Dejavnosti po branju
- Kako so gledalci v kinu doživljali slovo vesoljčka E. T.? S katerimi besedami to ponazori pisateljica?
- Kako se ob filmu počuti pisateljica? S čim primerja svoje počutje?
- Zakaj se vseeno ne more pridružiti splošnemu razpoloženju množice? Kaj (kdo) jo moti?
- Kako poimenuje fante in dekleta, ki ji ne pustijo, da bi uživala v filmu?
- Poiščite poved, ki izzove avtoričino burno reakcijo in zaradi katere ji dokončno popustijo živci.
- Ali je ta poved zapisana v knjižnem jeziku? Če ni, jo »prevedite« v knjižni jezik, nato pa še v zvrst, ki jo najpogosteje uporabljate – narečje, pokrajinski pogovorni jezik, sleng itd.