Geografska odkritja

KLJUČNE BESEDE:

• navigacijski instrumenti
• karavela
• kompas
• Krištof Kolumb
• Zahodna Indija
• Vasco da Gama
• Novi svet
• konkvistadorji
• predkolumboske civilizacije
• čezmorska svetovna trgovina
• trgovina s sužnji

V srednjem veku so po Sredozemskem morju v Evropo iz azijskih dežel prihajali začimbe, dišave, sladkor, dragocene kovine, tkanine in dragi kamni. Trgovci in ladjarji iz italijanskih obalnih mest, ki so prevažali tovrstno blago, so ustvarjali ogromne zaslužke.

Posredniki v trgovini z Azijo so bili turški in arabski trgovci, ki so svoje posredništvo drago zaračunavali. Da bi se jim izognili (in sami zaslužili več), so evropski trgovci v 14. in 15. stoletju začeli iskati pomorsko pot v Azijo. Iskanje novih pomorskih poti je spodbujala želja po pustolovščini in spoznavanju sveta.

ZANIMIVO
Italijanska mesta (Benetke, Genova, Firence …) so bila ob koncu srednjega veka med najbogatejšimi mesti v Evropi.

Dolgo potovanje po neznanih morjih so evropskim pomorščakom omogočili:
• naprednejši navigacijski instrumenti (astrolab, sekstant, kompas) in
• napredek v razvoju ladij.
Nove jadrnice – karavele – so lahko plule hitreje in dlje kot druge ladje.
Nove navigacijske naprave in načrtno opazovanje obal so omogočili izdelavo natančnejših zemljevidov (imenovanih portulani).

Iskanje novih pomorskih poti v Azijo so začeli portugalski pomorščaki z načrtnim raziskovanjem obale zahodne Afrike, kjer so ustanavljali trgovske postojanke. Njihovi uspehi so vzbudili veliko nevoščljivost na španskem dvoru.

Leta 1492 je španska kraljica Izabela I. Kastiljska denarno podprla pomorščaka Krištofa Kolumba in njegovo pomorsko pot v Azijo s plovbo proti zahodu. Kolumbove ladje so se po dobrem mesecu dni plovbe zasidrale v zalivu na današnjih Bahamih. Kolumb je ozemlje poimenoval Zahodna Indija, prebivalce pa Indijance. Razglasil ga je za špansko ozemlje, od tam pa pripeljal nekaj primerov ameriških rastlin in živali ter staroselcev (Indijancev).

ZANIMIVO
Ena najpomembnejših pridobitev Kolumbovih potovanj je bilo poznavanje sistemov vetrov v Atlantskem oceanu. Po njegovi poti so v Ameriko še stoletja pluli pomorščaki na jadrnicah.

Leta 1498 je portugalskemu pomorščaku Vascu da Gami s plovbo okoli Afrike uspelo priti do Indije. Domov se je vrnil z začimbami, svilo in dragimi kamni.

Evropejci so novo odkrito ozemlje v Ameriki poimenovali Novi svet. Portugalska in Španija sta Novi svet razdelili po 46. poldnevniku: ozemlje zahodno od 46. poldnevnika naj bi dobila Španija, vzhodno pa Portugalska.

S potovanji Krištofa Kolumba in Vasca da Game se je začelo obdobje potovanj in raziskovanj evropskih pomorščakov in raziskovalcev. To obdobje, ki je trajalo od 15. do 18. stoletja, imenujemo doba geografskih odkritij. Potovanja številnih pomorščakov in raziskovalcev so označena na spodnjem zemljevidu.

Odkritje Amerike in pomorskih poti v Azijo je bilo prelomnica v zgodovini in je spremenilo tok evropske in svetovne zgodovine, zato zgodovinopisje običajno postavlja začetek novega veka v leto 1492.

Španci so v začetku 16. stoletja začeli z načrtnim raziskovanjem Srednje in Južne Amerike. Odprave so vodili konkvistadorji – vojaki raziskovalci, ki jih je gnala želja po bogastvu. Odkrili so predkolumbovske civilizacije:
• majevsko in azteško v Srednji Ameriki ter
• inkovsko v Južni Ameriki.

ZANIMIVO
V 16. stoletju je bila Španija, ki je imela največ kolonij, najmočnejša in najbogatejša država na svetu.

Geografska odkritja so imela številne posledice: politične, gospodarske, družbene in kulturne.

Španci so uničili azteški in inkovski imperij. Z ameriškimi staroselci so ravnali kot z manj vrednimi. Kot sužnji so bili prisiljeni delati v rudnikih in na velikih posestih. Zaradi dolgotrajnega dela v zelo težkih razmerah jih je mnogo umrlo.

Njihovo visoko smrtnost pa so povzročile tudi virusne bolezni, ki so jih prinesli Evropejci in na katere staroselci niso bili odporni, na primer črne koze in ošpice.

Po pokoritvi staroselskih plemen v Ameriki in uničenju njihovih imperijev so si Španci prisvojili njihovo ozemlje in ustanovili kolonijo Novo Španijo. Portugalski je v Južni Ameriki pripadla le Brazilija.

Angleži, Francozi in Nizozemci so se v tekmo za ozemlja v Novem svetu vključili v 16. in 17. stoletju. Ustanavljali so trgovske postojanke v Indijskem oceanu. Angleži in Francozi so tekmovali v Severni Ameriki. 

Rodovitna območja v Novem svetu je državna oblast razdelila med evropske posestnike, ki so na njih organizirali plantaže. Španci in Portugalci so v Ameriki izkoriščali rudnike zlata in srebra ter s tem bogatili matične države.

Španski kralj je v kolonije poslal duhovnike − misijonarje, ki so pokristjanjevali staroselce.

S širjenjem krščanstva sta se širila španski jezik in kultura Evropejcev. Njuno širjenje je še dodatno okrepilo priseljevanje Evropejcev, ki so se selili v Novi svet zaradi želje, da bi obogateli. S seboj so prinesli evropski način življenja (način prehranjevanja in oblačenja, vsakodnevne navade).

Mnogi Evropejci so se poročili s pripadnicami staroselskih plemen (posledično je naraščal delež mesticev).

ZANIMIVO
Danes v Srednji in Južni Ameriki med prebivalci prevladujejo mestici. Delež staroselcev je nizek, najvišji je v Mehiki (okoli 23 %) in Peruju (okoli 25 %).

V Novi svet so kolonisti pripeljali pridelke in živali iz Evrope, Afrike in Azije; nekatere vrste so odlično uspevale v Novem svetu. Pridelki in živali pa so potovali tudi iz Amerike v Evropo in Azijo ter v naslednjih stoletjih spremenili evropske prehranjevalne navade.

ZANIMIVO
Gojenje sladkornega trsa, ki so ga evropski lastniki plantaž gojili na Karibskih otokih in je odlično uspeval, je prinašalo velike dobičke.

Izmenjava blaga med Evropo in ameriškimi kolonijami je okrepila čezmorsko svetovno trgovino, ki je povezala Evropo, Azijo, Afriko in Novi svet ter prinesla evropskim trgovcem veliko bogastvo.

Ker se je trgovina preusmerila na Atlantski ocean, so mesta ob njegovih obalah doživela gospodarski razcvet, na primer Lizbona, Sevilla, Antwerpen, Amsterdam … Pomen sredozemskih mest je upadel.

Plantaže v Novem svetu so zahtevale veliko poceni delovne sile. Ker so se ameriški staroselci izkazali za nevzdržljive pri težkih delih, so sredi 16. stoletja Evropejci v Ameriko začeli voziti sužnje iz Afrike, ki so bili bolj vzdržljivi. 

Arabski trgovci ali poglavarji med seboj vojskujočih se plemen so lovili sužnje v notranjosti Afrike in jih prodajali zahodnim Evropejcem. S prevozom in prodajo afriških sužnjev v kolonije se je začela trgovina s sužnji.

Sužnji so delali na plantažah (sladkorja, kave, tobaka in bombaža) ter v rudnikih. Njihovo življenje je bilo težko. Lastniki so jih obravnavali kot lastnino. Pogosto so lastniki z njimi ravnali nasilno. Tudi njihovi otroci so bili sužnji. Sužnji so se upirali, mnogi so skušali zbežati. Ponekod je prišlo celo do oboroženih uporov, vendar so bili hitro zatrti.

ZANIMIVO
V naslednjih 300 letih je bila trgovina s sužnji najbolj donosna trgovina, vrhunec je dosegla v 18. stoletju. Bila je največja prisilna selitev v zgodovini človeštva.