Izmenični, naključni, blok in cepljeni polimeri
Izmenični, naključni, cepljeni ali blok kopolimeri nastanejo glede na porazdelitev monomerov v verigi; izmenični imajo monomere razporejene pravilno izmenično, s skoraj ekvimolarnimi količinami vsake monomere v verigi, kar omogoča boljšo kristalizacijo in z njo povezane lastnosti. Primeri te skupine polimerov so SAN, PA 66, SMA, NR, EVA, ABS.
Naključni kopolimeri imajo monomerne enote v verigi porazdeljene naključno in včasih neenakomerno. Naključni rPP so iz propilena z etilenskimi ali butenskimi segmenti v verigi. Prednosti so transparentnost in sijaj, širok razpon in nižje tališče < 132 °C za varjenje in termoformiranje, stroškovna učinkovitost zaradi hitrosti pakirnih linij ter odpornost na sevanje. Uporabljajo se v filmih, tudi biorientiranih, pri pihanju in brizganju za medicinsko in živilsko pakiranje, ki zahteva visoko transparentnost in žilavost pri nizkih temperaturah.
Blok kopolimeri obsegajo dve ali več homopolimernih podenot, razporejenih in povezanih linearno s kovalentnimi vezmi. Združitev homopolimernih podenot lahko zahteva vmesno neponavljajočo se podenoto, znano kot spojni blok. Diblok kopolimeri imajo dva različna bloka, triblok kopolimeri pa tri različne bloke. Blok kopolimeri z nadzorovano polimerizacijo in samosestavljanjem nudijo kompleksne nanoarhitekture, vključno s sferično, cilindrično in lamelarno. Rezultat razvoja nanoarhitektur je razmah termoplastičnih elastomerov, nastanek novih poroznih materialov, enkapsulacija in možnost dostave zdravil, katera olajša amfifilnost. Razširjeni materiali za blok kopolimere so PEBA, PC in PMMA.
Cepljeni, presajeni (angl. graft) polimeri imajo na stranski verigi drugačne monomere.
Blok in cepljeni kopolimeri so amfifilne molekule, ki imajo afiniteto za dve različni vrsti okolij. V razpršenem sistemu se namreč samoorganizirajo na mejni površini in spremenijo lastnosti medfazne površine ter izboljšajo združljivost faz. Zato morajo biti bloki ali veje dovolj različni, vsak z visoko afiniteto do ene od faz. Nato delujejo kot emulgator, kompatibilizator, dispergator, stabilizator pene in vlažilno sredstvo ter se lahko absorbirajo na različnih površinah. Razvit je ogromen razred kompatibilizatorjev za polimere, polnila, lesno moko in vlakna. Kopolimeri so pogosto hkrati mešanice (blendi) različnih kopolimerov. Za združljive mešanice je značilna enofazna morfologija. V primeru homogene mešanice dveh homopolimerov je temperatura steklišča Tg povprečje po preprostem aditivnem pravilu. Nehomogena mešanica prikaže dve različni Tg. Kopolimer ima samo eno Tg, ki pa ni v skladu z aditivnim pravilom.