Termoplasti, duroplasti, elastomeri in vlakna
Termoplasti so pri sobni temperaturi trdni, a pri segrevanju lahko posamezne verige zdrsnejo ena mimo druge in polimer postane mehak ter nizkoviskozen ali tekoč, ob ohlajanju pa postane tog. Polimeri pa so razvrščeni med termoplaste, duroplaste, elastomere in vlakna glede na velikost njihovih sil med molekulami, kot so Van der Waalsove sile in vodikove vezi, ki določajo natezno trdnost, žilavost, elastičnost itd. Postopek segrevanja, mehčanja in ohlajanja je mogoče ponavljati, ne da bi se spremenila kemična sestava in mehanske lastnosti plastike. Posledično je to v industriji daleč najbolj razširjeno vrsto polimerov mogoče oblikovati v večino izdelkov, ki nas obdajajo, in jo večkrat reciklirati.
Duroplasti (termoreaktivni polimeri) pri segrevanju zamrežijo verige in postanejo trdi, netaljivi. Segreti duroplasti se spremenijo v trdno snov, ki je ni mogoče ponovno staliti ali močno zmehčati s segrevanjem, namesto tega se razgradijo. Večja kot je stopnja zamreženja, ki zmanjša mobilnost polimernih verig, bolj krhek in bolj tog je polimer. Utrjevanje pri segrevanju je posledica obsežnega navzkrižnega kemijskega povezovanja med različnimi polimernimi verigami, ki daje tridimenzionalno zamreženo trdno snov. Primeri duroplastov so nenasičeni poliestri – UP, epoksidne smole – EP, alkidne smole in formaldehidne smole (fenol – PF,
urea – UF, melamin – MF.
Elastomeri so polimeri, ki se pod silo raztegnejo in nato vrnejo v prvotno obliko. So amorfni, naključno usmerjeni polimeri z zelo šibko zamreženo strukturo z Van der Waalsovimi silami, tako da verige ne zdrsnejo druga čez drugo. V elastomere uvrščamo nenasičene, z žveplom vulkanizirane kavčuke: naravni NR ali umetni IR sta iz izoprena, butilni IIR, tudi kloriran CIIR, butadienski BR, stiren-butadien-SBR, nitril NBR. Nenasičenih kavčukov silikon-SI,
fluor-FKM, akril-ACM, EVA, EPDM, PEBA ne moremo vulkanizirati z žveplom. Termoplastične elastomere, čeprav jih lahko večkrat talimo in recikliramo, prištevamo med elastomere.
Vlakna so linearni polimeri z vodikovimi vezmi ali dipol-dipol privlačnostjo, ki drži posamezne verige polimera skupaj. Polimerne verige v vlaknih so visoko urejene druga glede na drugo. Vlakna imajo nekajkrat večjo natezno trdnost in zanemarljivo elastičnost zaradi močnih medmolekularnih privlačnih sil in visoko urejene orientacije. Ta omogoča dodatno tvorbo kristalitov, posledično imajo vlakna tudi višje tališče in odpornost ter nizko topnost. Celuloza, volna, svila, lanena in konopljina vlakna so primeri naravnih vlaken.