»Helotom so naložili sramotna dela, da bi jih sramotili. Zahtevali so, da nosijo kape iz pasje kože in da se ovijejo v kože. Da ne bi pozabili, da so sužnji, so jih vsako leto pretepli s predpisanim številom udarcev, kljub temu da niso naredili ničesar narobe. Če je helot presegel telesno težo, primerno za sužnja, ga je doletela smrtna kazen. Kaznovali so tudi tiste, ki bi helote morali nadzorovati in preprečiti, da se preveč ne zredijo.«

(Miron iz Priene, sredi 3. stoletja pr. Kr.)

»Del velikanske [perzijske] vojske se je nato proti Grčiji odpeljal z ladjami, del pa je šel po kopnem. V severni Grčiji jih je spartanska vojska skušala zajeti v soteski Termopile. Perzijci so Spartance pozvali, naj odložijo orožje. 'Naj vas vse skupaj pobere!' se je glasil odgovor. 'Toliko puščic imamo,' so zagrozili Perzijci, 'da bomo z njimi omračili Sonce.' 'Še toliko bolje' so odvrnili Spartanci, 'se bomo bojevali vsaj v senci.' Toda nek izdajalski Grk je Perzijcem pokazal pot čez hribe, tako da je njihova vojska Spartance obkolila in jih zajela. Vseh 300 Spartancev in njihovih 700 zaveznikov je padlo v boju. Nihče ni pobegnil. Takšen je bil namreč njihov zakon.«

(Vir: Ernest H. Gombrich, Kratka svetovna zgodovina za mlade bralce, Založba Grad, Ljubljana, 2005)