Čutila
Človek okolico zaznava s pomočjo čutil. Glavna naloga sistema čutil je, da z njimi pridobimo informacije o okolju, v katerem smo. Delovanje čutil je tesno povezano z živčevjem, ki omogoča prenos in obdelavo informacij ter potreben odziv nanje. Živčevje tako omogoča zavedne kot tudi nezavedne odzive na zaznane mehanske dražljaje ali kemične spremembe, ki vplivajo na telo. Pri tem poteka mnogo zapletenih procesov, v katerih centralno živčevje pridobljene informacije analizira, primerja z izkušnjami in nanje odgovori z ustreznimi aktivnostmi.
S čutili pridobimo informacije o okolju, v katerem smo. Delovanje čutil je tesno povezano z živčevjem. Živčevje omogoča prenos in obdelavo informacij ter potreben odziv nanje.
Že pred več kot 2000 leti so antični misleci utemeljili, da ima človek pet čutov: vid, voh, okus, sluh in tip. Danes čute razvrščamo drugače, in sicer v pet skupin za zaznavanje:
− mehanskih dražljajev (zvoka, dotika, ravnotežja);
− kemičnih dražljajev (vonja, okusa);
− svetlobe;
− temperature (hladno, toplo, vroče);
− bolečine.
Čute razvrščamo v pet skupin za zaznavanje:
− mehanskih dražljajev (zvoka, dotika, ravnotežja);
− kemičnih dražljajev (vonja, okusa);
− svetlobe;
− temperature (hladno, toplo, vroče);
− bolečine.
Dejavnost
Oblikuj preglednico s petimi skupinami dražljajev in navedi konkretne primere dražljajev, ki jih zaznavajo čutnice.
V čutilih so čutnice. To so lahko različno specializirane celice, ki zaznavajo dražljaje, ali pa so to posebne čutilne živčne celice s preoblikovanimi živčnimi končiči, s katerimi zaznavajo dražljaje.
Preko čutil ne dobivamo zgolj informacij zunanjega sveta. Posebne čutnice zaznavajo tudi nekatere spremembe v notranjosti telesa, npr. bolečino, telesno temperaturo, krčenje mišic, premike sklepov …
Če je dražljaj dovolj močen, se čutnice vzdražijo. Informacija o dražljaju nato v obliki živčnega impulza potuje po živčnih celicah do osrednjega živčnega sistema, ki informacijo obdela. Tako pride do čutne zaznave dražljaja. Rečemo, da vidimo, slišimo, okusimo, vohamo, tipamo. Na zaznavo se nato lahko odzovemo.
V čutilih so čutnice. To so celice, ki zaznavajo dražljaje.
S čutili zaznavamo zunanji svet in nekatere spremembe v notranjosti telesa.
Če je dražljaj dovolj močen, se čutnice vzdražijo. Informacija o dražljaju potuje po živčnih celicah do osrednjega živčnega sistema, ki informacijo obdela. Tako pride do čutne zaznave dražljaja, na katero se lahko odzovemo.
Vid
Čutilo za vid je oko. Oči so parni organ, nameščen na prednjem delu glave. Čutnice v očesu sprejemajo informacije o barvi in jakosti svetlobe. Zgradba očesa omogoči, da vidimo sliko okolice.
Čutilo za vid je oko. Čutnice v očesu sprejemajo informacije o barvi in jakosti svetlobe.
Zgradba očesa
Oko je sestavljeno iz zrkla, ki ga lahko premikamo, zgornje in spodnje veke, trepalnic in obrvi. Očesni zrkli, ležita v očesnih votlinah v lobanji. Tako je večina površine zrkla zaščitena s kostmi glave. Sprednji del zrkla, ki je v stiku z zunanjim okoljem, je zaščiten z zgornjo in spodnjo kožno veko.
Oko je sestavljeno iz zrkla, zgornje in spodnje veke, trepalnic in obrvi.
Naloga vek in trepalnic je, da očesno površino ščitijo pred mehanskim draženjem, tujki in prahom, ki bi lahko zašli na površino zrkla. Obrvi preprečujejo, da bi kaplje potu s čela, ko nam je vroče in se močneje potimo, pritekle v oči in zmotile gledanje. Oko je tako zaščiteno tudi pred prahom in drugimi delci, ki bi lahko zašli v oko s potom.
Naloga vek in trepalnic je, da očesno površino ščitijo pred mehanskim draženjem, tujki in prahom. Obrvi preprečujejo, da bi kaplje potu s čela pritekle v oči in zmotile gledanje.
Ob očesnih votlinah so solzne žleze,
ki izločajo solze. Solze se izločajo ves
čas, ne le kadar jočemo, in oblivajo
očesno zrklo. Tako se z mežikanjem,
torej z zapiranjem vek, površina zrkel
tudi ves čas vlaži in čisti.
Ob očesnih votlinah so solzne žleze, ki izločajo solze. Solze oblivajo očesno zrklo. Z mežikanjem se površina zrkel vlaži in čisti.
Oblika obrvi ter gube okoli oči in ust nam pomagajo tudi pri sporazumevanju. Visoko dvignjene obrvi so znak prestrašenosti ali presenečenja; namrščene, napete obrvi sporočajo, da je oseba razburjena ali jezna; drobne gubice na spodnji strani oči, se pojavijo, ko se oseba veseli.
Oblika obrvi ter gube okoli oči in ust nam pomagajo tudi pri sporazumevanju.
Razmisli
Oglej si zgornje fotografije in ugotovi, kdo je na fotografijah jezen, presenečen, nezadovoljen in kdo vesel.
Dejavnost
Zazri se v daljavo in zavestno nekaj minut ne mežikaj. Kaj občutiš po določenem času? Zakaj je pomembno mežikanje? Ali se mežikanja vedno zavedaš? Kakšen gib je to običajno?
Ali veš?
Šarenica je pri vsakem posamezniku unikatna (kot prstni odtis).
Zgradba očesnega zrkla
Očesno zrklo je zgrajeno iz več plasti različnih tkiv. Najbolj zunanja plast je beločnica, ki je čvrsta, vezivna plast bele barve. V prednjem delu zrkla beločnica prehaja v roženico. Ta je brez pigmenta, prozorna in prekriva odprtino – zenico, ki dopušča prehajanje svetlobe v oko.
Najbolj zunanja plast očesnega zrka je beločnica, ki je čvrsta, vezivna plast bele barve. V prednjem delu beločnica prehaja v roženico. Ta je prozorna in prekriva odprtino – zenico, ki dopušča prehajanje svetlobe v oko.
Barven kolobar na sprednjem delu očesa okoli zenice je šarenica. To je krožna mišica, ki oži in širi zenico pod vplivom avtonomnega živčnega sistema. Za šarenico je zbiralna leča. Večino notranjosti očesa zapolnjuje prozorna steklovina. Svetloba vstopa v oko skozi roženico, nato potuje skozi zenico, lečo in steklovino na nasprotno stran očesa, kjer pade na mrežnico.
Barven kolobar na sprednjem delu očesa okoli zenice je šarenica. To je krožna mišica, ki oži in širi zenico. Za šarenico je zbiralna leča. V notranjosti očesa je prozorna steklovina. Svetloba vstopa v oko skozi roženico, nato potuje skozi zenico, lečo in steklovino na nasprotno stran očesa, kjer pade na mrežnico.
Tik pod mrežnico je plast, ki je močno prepredena s kapilarami. Imenujemo jo žilnica. Kapilarni prepleti celicam v očesu prinašajo hranilne snovi in kisik in iz njih odnašajo nerabne snovi in ogljikov dioksid.
Tik pod mrežnico je plast, ki je močno prepredena s kapilarami. Imenujemo jo žilnica.
Nasproti zenice na mrežnici je rumena pega, kjer je gostota čepnic največja, zato na tem delu mrežnice vidimo sliko najbolj podrobno. Na delu mrežnice, kjer iz očesa izhaja vidni živec, je slepa pega. Tam čutnic ni. Na slepi pegi zato slika ne nastaja, vendar se tega ne zavedamo.
Nasproti zenice na mrežnici je rumena pega. Tu je gostota čepnic največja. Na delu mrežnice, kjer iz očesa izhaja vidni živec, je slepa pega. Tam čutnic ni.
Razmisli
Roženica in leča svetlobo lomita, podobno kot objektiv na mikroskopu ali fotoaparatu. Kateri del očesa pa opravlja podobno nalogo kot zaslonka?
Na mrežnici je druga ob drugi razporejenih več milijonov čutnic. Ločimo čepnice in paličnice. S čepnicami vidimo barve, vendar je za njihovo zaznavo potrebno veliko svetlobe. Poznamo tri vrste čepnic, za rdečo, zeleno in modro svetlobo. Paličnice lahko zaznavajo šibko svetlobo, vendar ne ločijo barv. Zato v mraku težko ločimo barve.
Na mrežnici ločimo dva tipa čutnic: čepnice in paličnice. S čepnicami vidimo barve, vendar je za njihovo zaznavo potrebno veliko svetlobe. Paličnice pa lahko zaznavajo šibko svetlobo, vendar ne ločijo barv.
Ali veš?
Človeško oko lahko zazna med 30 in 40 različnih odtenkov sivin med belo in črno barvo.
Ali veš?
Imamo čutnice za zaznavo treh barv, z njihovo kombinacijo pa lahko vidimo številne barvne odtenke. To izkoriščajo tudi računalniški zasloni in projektorji; sliko sestavijo iz istih treh barv – rdeče, zelene in modre.
Nastanek slike v očesu
Svetloba najprej potuje skozi roženico, kjer se lomi, in nadaljuje pot skozi zenico. Ta je lahko različno odprta. V primeru močne svetlobe šarenica zenico zoži in tako zmanjša količino svetlobe, ki lahko vstopa v oko. Ko pa je svetlobe v okolju malo, je zenica kar najbolj razširjena, da omogoča vstop čim večji količini svetlobe. Krčenje mišic v šarenici, ki vpliva na oženje in širjenje zenice, poteka samodejno, refleksno. Če nas svetloba zaslepi, pripremo tudi veke, da v oko spustimo še manj svetlobe, saj bi močna svetloba lahko poškodovala čutnice.
Svetloba najprej potuje skozi roženico
v zenico. V primeru močne svetlobe šarenica zenico zoži. Tako se zmanjša količina svetlobe, ki lahko vstopa v oko. Ko pa je svetlobe v okolju malo, je zenica razširjena. S tem omogoča vstop čim večji količini svetlobe. Krčenje mišic v šarenici poteka samodejno.
Svetloba nato pripotuje do leče, kjer se drugič lomi, in nadaljuje pot skozi steklovino. Leča se s spreminjanjem oblike prilagaja tako, da se slika izostri na mrežnici. Če pogledamo skozi okno v daljavo, se leča splošči, ko beremo besedilo tega učbenika, pa se odebeli. Tako z zavestnim prilagajanjem razdalje, na kateri gledamo, vplivamo na obliko leče.
Svetloba nato pripotuje do leče in nadaljuje pot skozi steklovino. Leča s spreminjanjem oblike, izostri sliko na mrežnici.
Slika na mrežnici je pomanjšana in obrnjena. Informacija o sliki se iz čutnic prenese do živčnih vlaken v vidnem živcu. Ta vodi do vidnega centra v možganih, kjer se informacije obdelajo. Do centra vodita vidna živca iz obeh očes. Po obdelavi v možganih zaznamo pravilno obrnjeno sliko, informacije iz obeh oči pa dajejo predstavo o globini in prostoru. Zato le z enim očesom ne moremo videti tridimenzionalne slike.
Slika na mrežnici je pomanjšana in obrnjena. Informacija o sliki se iz čutnic prenese preko vidnega živca v vidni center v možganih. Po obdelavi v možganih zaznamo pravilno obrnjeno sliko.
Spremembe vida
Če se svetloba na poti skozi oko lomi preveč ali premalo, lahko nastala slika pade pred ali za mrežnico. V tem primeru ne vidimo ostro.
Če izostrena slika nastane pred mrežnico, govorimo o kratkovidnosti. Razlog za kratkovidnost je lahko nepravilen (prevelik) lom svetlobe na leči ali predolgo očesno zrklo. Za odpravo kratkovidnosti potrebujemo očala z lečami, ki svetlobo razpršijo in lomijo tako, da slika pade dlje v oko, na mrežnico.
Če izostrena slika nastane pred mrežnico, govorimo o kratkovidnosti. Za odpravo kratkovidnosti potrebujemo očala z razpršilnimi lečami.
Če slika nastane za mrežnico, govorimo o daljnovidnosti. Razlog za daljnovidnost je lahko nepravilen (premajhen) lom svetlobe na leči ali prekratko očesno zrklo. Da se daljnovidnost odpravi, potrebujemo očala z lečami, ki svetlobo pred očesom zberejo, jo lomijo in usmerijo na mrežnico.
Če slika nastane za mrežnico, govorimo o daljnovidnosti. Da se daljnovidnost odpravi, potrebujemo očala z zbiralnimi lečami.
Bolezni in okvare vida
Okvare vida so lahko posledica nepravilnih delovanj posameznih delov čutila za vid ali živčevja.
Če oseba ne vidi, pravimo, da je slepa. Vzrok za to so lahko spremembe v očesu, zaradi katerih se čutnice ne vzdražijo. Možno pa je tudi, da je oko popolnoma zdravo, a je okvarjen vidni živec, ki prevaja informacije o sliki v možgane, ali center za vid v možganih.
Okvare vida so lahko posledica nepravilnih delovanj posameznih delov čutila za vid ali živčevja.
Če oseba ne vidi, pravimo, da je slepa.
Barvna slepota ali daltonizem je dedna bolezen. Barvno slep človek ne zazna določenih barv ali pa posameznih barv ne razloči na isti način kot ljudje z zdravim vidom. Barvna slepota je lahko posledica okvare nekaterih vrst čepnic. Če so npr. okvarjene čepnice za zaznavanje rdeče barve, barvno slep človek ne vidi rdečih odtenkov in tudi tiste, ki so sestavljene iz rdeče barve, vidi drugače. Redkeje je bolezen lahko posledica nepravilnih procesov v delovanju vidnega centra v možganih.
Barvna slepota ali daltonizem je dedna bolezen. Barvno slep človek ne zazna določenih barv ali pa posameznih barv ne razloči na isti način kot ljudje z zdravim vidom.
Kurja ali nočna slepota je bolezen, ki je posledica okvarjenih paličnic, zato se obolelim v mraku vid močno poslabša. Bolezen je lahko dedna, večkrat pa nastane tudi kot posledica pomanjkanja vitamina A. Napredovanje poslabšanja vida zaradi kurje slepote se lahko upočasni z uživanjem dodatnega vitamina A.
Kurja ali nočna slepota je bolezen, ko se obolelim v mraku vid močno poslabša.
Ali veš?
Najpogosteje so okvarjeni čepki za rdečo ali zeleno barvo. Če so okvarjeni čepki za vse tri barve (tudi za modro), oseba sploh ne razloči barv, poslabšana pa je tudi ostrina slike, saj v rumeni pegi, kjer so posejane samo čepnice, zaznave ni.
Dejavnost
Preveri, kako uspešen si pri branju slik, s katerimi preverjamo, ali smo barvno slepi.
Dejavnost
Tudi slepi ljudje znajo brati. Katero čutilo uporabljajo za branje knjig, ki so prilagojene osebam, ki ne vidijo? Kako imenujemo pisavo, s katero so napisana besedila za slepe in slabovidne? S tekočim lepilom na list nariši preprosto sliko (hišo, drevo, cvet …). Lepilo naj se posuši. Sošolcu zaveži oči. S pomočjo tipanja naj prepozna, kaj je narisano.
Kemične poškodbe očesa
V očesno votlino lahko zaidejo snovi, ki lahko le dražijo ali pa poškodujejo očesno sluznico in oči. Vplivajo lahko na vid, so moteče, povzročajo pekoč in boleč občutek. Če pa v področje očesa zaidejo jedke snovi, je lahko poškodovano tudi očesno zrklo in drugo tkivo v okolici očesa.
V očesno votlino lahko zaidejo snovi, ki povzročajo neprijeten občutek ali vplivajo na vid.
Sluh in ravnotežje
Zvok nastane, ko se nekaj zatrese, npr. struna na kitari ali naše glasilke. Motnja, ki nastane, se prenaša po zraku. Tako nastane zvočno valovanje. Zaznavanje zvoka omogočajo ušesa. Poseben del ušesa omogoča zaznavo lege in premikov glave in tako skrbi za ravnotežje.
Zaznavanje zvoka omogočajo ušesa. Poseben del ušesa omogoča zaznavo lege in premikov glave in tako skrbi za ravnotežje.
Ali veš?
Zvok se po zraku širi s hitrostjo 340 m/s ali približno 1200 km/h.
Zgradba ušesa
Ušesa so parni organ, zgrajen iz zunanjega, srednjega in notranjega dela. Večji del ušesa je zaščiten s kostmi lobanje. V notranjosti ušesa je tudi organ za zaznavanje ravnotežja (telesnega položaja) in pospeškov.
Zunanje uho sestavljajo uhelj, sluhovod in bobnič.
Srednje uho sestavljajo tri slušne koščice in ušesna troblja.
Notranje uho sestavljata polž in ravnotežni organ.
Ušesa so parni organ, zgrajen iz zunanjega, srednjega in notranjega dela.
Zunanje uho sestavljajo uhelj, sluhovod in bobnič.
Srednje uho sestavljajo tri slušne koščice in ušesna troblja.
Notranje uho sestavljata polž in ravnotežni organ.
Najbolj zunanji del ušesa je uhelj, hrustančna struktura, ki s svojo obliko ujame zvok in ga usmeri v notranjost ušesa. Z uhljem je povezan sluhovod, cev, ki zvok vodi do srednjega ušesa. Sluhovod se konča z bobničem. To je tanka kožna opna, ki jo zvok zaniha. Nihanje se prenese na tri slušne koščice v srednjem ušesu – kladivce, nakovalce in stremence. Stremence je pripeto na polža. Ta je zgrajen iz sistema kanalov, napolnjenih s tekočino, v katerih so čutnice z dlačicami. Ko se nihanje s stremenca prenese na polža, tekočina v polžu zaniha in premakne dlačice, to pa vzdraži čutnice. Dražljaj se prenese na slušni živec, ki izstopa iz polža in vodi do centrov za sluh v velikih možganih.
Najbolj zunanji del ušesa je uhelj, ki ujame zvok in ga usmeri v notranjost ušesa. Z uhljem je povezan sluhovod. To je cev, ki vodi zvok do bobniča. Bobnič je tanka kožna opna, ki jo zvok zaniha. Nihanje se prenese na tri slušne koščice v srednjem ušesu – kladivce, nakovalce in stremence. Stremence je pripeto na polža. Ko se nihanje s stremenca prenese na polža, tekočina v polžu zaniha in čutnice se vzdražijo. Dražljaj se prenese na slušni živec, ki vodi do centrov za sluh v velikih možganih.
Ko možgani obdelajo informacije iz obeh ušes, lahko poleg vrste zvoka določimo tudi od kod zvok prihaja, kar nam je v veliko pomoč pri orientaciji v prostoru.
Ko možgani obdelajo informacije iz obeh ušes, lahko določimo vrsto in smer zvoka.
Dejavnost
Oceni, ali slišiš z obema ušesoma enako. Pripravi raziskavo, s katero boš preveril svojo domnevo. Namig: raziskavo lahko opraviš s pomočjo sošolca, pri tem pa boš potreboval predmet primerne glasnosti in meter.
Ali veš?
Uhlji ljudem rastejo celo življenje. Načeloma jih ne moremo premikati, saj so mišice, ki se pripenjajo na uhelj, pri večini ljudi zakrnele.
Del srednjega ušesa je tudi ušesna troblja, cevasta struktura, ki je povezava med srednjim ušesom in žrelom. Skrbi za izenačevanje tlakov v zunanjem in srednjem ušesu.
V notranjem ušesu je poleg polža tudi ravnotežni organ. Sestoji iz treh polkrožnih kanalov, mešička in vrečice, iz katerih po ravnotežnem živcu možgani dobivajo informacijo o položaju telesa in pospeških. Polkrožni kanali so postavljeni v treh ravninah, ki so pravokotne ena na drugo. Na začetku vsakega kanala so čutnice s šopi čutilnih dlačic, ki so obdane z želatinasto kapo. Notranjost ravnotežnega organa je zapolnjena s tekočino, ki se ob spremembi položaja glave premika. Hkrati se odklonijo tudi želatinaste kape z dlačicami čutnic. V njih so drobni kristalčki, ki zaradi težnosti vedno pritiskajo navzdol na dlačice čutnic. Informacija o spremembi lege glave se prenese do centra za ravnotežje v malih možganih, zato se lahko telo na spremembe lege telesa odzove ter tako ohranja ravnotežje, ki je potrebno za hojo in drugo gibanje.
Del srednjega ušesa je tudi ušesna troblja, cevasta struktura, ki je povezava med srednjim ušesom in žrelom. Skrbi za izenačevanje tlakov v zunanjem in srednjem ušesu.
V notranjem ušesu je tudi ravnotežni organ. Sestoji iz treh polkrožnih kanalov, mešička in vrečice. Polkrožni kanali so postavljeni v treh ravninah, ki so pravokotne ena na drugo. V vsakem kanalu so čutnice z dlačicami, ki so obdane z želatinasto kapo. Notranjost ravnotežnega organa je zapolnjena s tekočino. Ko spremenimo položaj glave, se tekočina premakne. Hkrati se odklonijo tudi želatinaste kape z dlačicami čutnic. V njih so drobni kristalčki, ki zaradi težnosti vedno pritiskajo navzdol na dlačice čutnic. Informacija o spremembi lege glave se prenese do centra za ravnotežje v malih možganih.
Razmisli
Ušesna troblja povezuje srednje uho in žrelo. Razloži, kakšen občutek se pojavi v ušesih, če se z avtom hitro spuščamo ali dvigamo po pobočju hriba. Si to že doživel?
Ali veš?
Če se zavrtimo okrog svoje osi in nenadoma ustavimo, občutimo vrtoglavico in slabost. Tekočina v polkrožnih kanalih se namreč še vedno premika, ko mi že stojimo pri miru, kar zmede naš čut za ravnotežje.
Bolezni in okvare sluha
Kaj lahko povzroči okvaro sluha?
Okvaro sluha lahko povzroči premočan zvok.
Okvare sluha so lahko posledica nepravilnega delovanja posameznih delov ušesa ali živčevja. Oseba, ki slabše sliši, je naglušna, če ne sliši, je gluha. Včasih je za izboljšanje sluha potreben slušni aparat.
Pri naglušnih in gluhih ljudeh je otežen tudi govor.
Težave s sluhom lahko povzroča tudi ušesno maslo v sluhovodu ali vnetje ušesa, ki je običajno boleče.
Ali veš?
S starostjo se sluh slabša. V otroštvu lahko npr. zaznamo višje tone, ki jih kot starostniki ne zaznamo, ne slišimo več.
Dejavnost
Napiši, na kakšen način skrbimo za higieno ušes. Na kaj moramo pri tem paziti?
Okus in voh
V okolju so ves čas prisotne različne kemične snovi. Nekatere od njih lahko vohamo ali okušamo. Okus in voh sta kemični zaznavi. To pomeni, da se čutnice vzdražijo zaradi prisotnosti različnih kemičnih snovi.
Okus in voh sta kemični zaznavi. To pomeni, da se čutnice vzdražijo zaradi prisotnosti različnih kemičnih snovi.
Razmisli
V usta položi košček suhe hrane (prepečenec, piškot, košček suhega kruha …). Bodi pozoren na razvijanje okusa. Ali zaznaš okus takoj, ko v usta položiš košček suhe hrane? V kakšnem agregatnem stanju so snovi, ki jih okušamo? Kaj v ustni votlini pripomore, da hrano okušamo?
Čutilo za okus je jezik. Sestavljen je iz skeletnih mišic. Sodeluje pri žvečenju hrane in govoru, njegova zgornja površina pa ima tudi čutilno vlogo. Čutnice na njem zaznavajo snovi, ki pridejo v stik z njim.
Čutilo za voh je nos. V njegovi notranjosti je občutljiva nosna sluznica, del katere je gosto posejan s čutnicami, ki zaznavajo že majhne prisotnosti delcev snovi, pomešanih z zrakom. Ko s čutilom za voh zaznamo kemične snovi, pravimo, da zaznavamo vonj.
Okus in voh sta povezana, saj se informacije, ki jih dobimo preko enega in drugega čutila v možganih dopolnjujejo.
Čutilo za okus je jezik. Sodeluje pri žvečenju hrane in govoru. Njegova zgornja površina pa ima tudi čutilno vlogo.
Čutilo za voh je nos. V nosni sluznici so čutnice, ki zaznavajo že majhne prisotnosti delcev snovi v zarku.
Okus in voh sta povezana. Informacije, ki jih dobimo preko enega in drugega čutila se v možganih dopolnjujejo.
Razmisli
Razmisli, zakaj sta čutili za voh in okus nameščeni drugo ob drugem.
Okus
Ljudje zaznavamo šest okusov: sladko, slano, kislo in grenko, okus umami, to je okus po mesu, sirih, gobah in sojini omaki, ki so ga odkrili pred leti, ter okus maščob, ki je zadnji odkriti okus. Čutnice za različne okuse so posejane po celotni okušalni površini jezika, vendar pa so nekatera področja, kjer je gostota čutnic za določen okus, večja (glej sliko). Čutnice za umami in maščobni okus so razporejene po celotni zgornji površini in ob robovih jezika.
Ljudje zaznavamo šest okusov: sladko, slano, kislo, grenko, okus maščob in okus umami. Umami je okus po mesu, sirih, gobah in sojini omaki. Na nekaterih področjih je gostota čutnic za določen okus večja (glej sliko). Čutnice za umami in maščobni okus pa so razporejene po celotni zgornji površini in ob robovih jezika.
Če jezik pogledamo od blizu, opazimo majhne izbokline – papile, v katerih so okušalne brbončice s čutnicami. V posamezni brbončici je 40–60 čutnic. Posamezna čutnica je občutljiva za eno vrsto kemičnega dražljaja (sladko, kislo ...).
Na jeziku so majhne izbokline – papile, v katerih so okušalne brbončice s čutnicami. Posamezna čutnica je občutljiva za eno vrsto kemičnega dražljaja.
Čutnice zaznavajo kemične snovi, raztopljene v slini. Ko jemo npr. jagode, se delci sadja pomešajo s slino. Del snovi se v njej raztopi in ob stiku s površino okušalnih brbončic vzdraži čutnice. Informacija se nato po živčnih vlaknih prenese do možganov, ki jo obdelajo in zaznamo sladek in kisel okus. Dišeč vonj po jagodah pa med žvečenjem zavohamo z nosom. Običajno rečemo, da zaznavamo okus po jagodah, čeprav gre v resnici za kombinacijo okusa in vonja.
V slini se kemične snovi raztopijo. Ob stiku s površino okušalnih brbončic se vzdražijo čutnice. Informacija se po živčnih vlaknih prenese do možganov, ki jo obdelajo. Vonj hrane zavahomo z nosom. Ko zaznavano okus neke hrane, gre v resnici za kombinacijo okusa in vonja.
Ko smo prehlajeni, okuse sicer zaznavamo, vohamo pa slabše. Zato se nam zdi, da je hrana brez okusa, saj možgani ne dobijo informacije o vonju, ki je pomemben del informacije o zaznavi okusa.
Ko smo prehlajeni, slabše vohamo. Zdi se nam, da je hrana brez okusa, saj možgani ne dobijo informacije o vonju, ki je pomemben del informacije o zaznavi okusa.
Razmisli
Med okušanjem jagod ali drugega sadja si zatisnimo nos. Ali ima sadje še enak »okus«?
Voh
Ljudje zaznavamo mnogo različnih vonjav. Čutnice za voh so posebne živčne celice s preoblikovanimi živčnimi končiči. V nosni sluznici so zbrane v predelu vohalne sluznice. Sluznica je občutljivo tkivo, ki ga prekriva plast sluzi, ki jo izločajo posebne celice v njej. Sluznica je vlažna, tako se lahko delci kemičnih snovi v njej raztopijo.
Ko jemo jagodo, hlapen vonj sadja vzdraži čutnice v vohalni sluznici. Čutnice zaznajo v sluzi raztopljene kemične snovi in informacija se po živčnih vlaknih in vohalnem živcu prenese do možganov, kjer se obdela.
Čutnice za voh so posebne živčne celice. V nosni sluznici so zbrane v predelu vohalne sluznice. Sluznica je vlažna, da se lahko delci kemičnih snovi v njej raztopijo.
Čutnice zaznajo v sluzi raztopljene kemične snovi in informacija se po živčnih vlaknih in vohalnem živcu prenese do možganov, kjer se obdela.
Ali veš?
Center za zaznavo vonja v možganih je preko živčnih vlaken povezan tudi z delom možganov, ki zaznavo vonja poveže še z drugimi zaznavami. Zato lahko zaznava vonja izzove tudi čustva in občutke, na katere nas vonj spomni.
V kinu smo se ob gledanju filma zabavali in jedli pokovko. Ko nato na sprehodu po mestu naključno zavohamo vonj po pokovki, nas lahko spomni na prijetno druženje v kinu.
Okvare in bolezni okusa in voha
Motnje okušanja ali voha so pogosto posledice drugih bolezni, vendar pa so lahko tudi posledica nepravilnega delovanja čutila ali možganskih centrov.
Zmanjšano zaznavanje vonja je posledica prehladnih obolenj in vnetij nosne sluznice, saj je s tem zaradi povečane količine sluzi onemogočen dostop kemičnih snovi do vohalne sluznice. Tako snovi ne pridejo do čutnic in čutnice se kljub vonjavam v okolju ne vzdražijo. Pot zraka v notranjost nosne votline lahko zapirajo tudi izrastki ali druge nepravilnosti v nosni votlini.
Motnje okušanja ali voha so lahko posledica drugih bolezni ali nepravilnega delovanja čutila ali možganskih centrov.
Zmanjšano zaznavanje vonja je posledica prehladnih obolenj in vnetij nosne sluznice, saj je s tem zaradi povečane količine sluzi onemogočen dostop kemičnih snovi do vohalne sluznice. Pot zraka v notranjost nosne votline lahko zapirajo tudi izrastki ali druge nepravilnosti v nosni votlini.
