Desa Muck:
POD MILIM NEBOM

Taja je predlagala, da bi šli na drevo in se za kosilo namesto konzerv najedli svežih češenj. Zelo sem ji zamerila, saj je vendar vedela, kako je z mano, kar se tiče plezanja. Tako so se oni trije mastili na drevesu, jaz pa sem kot izgubljen gumb čepela spodaj in čakala, če bo kaj padlo dol.

„Oh, saj res, Vlasta ne zna plezati na drevo! Ampak to je zelo čudno, ker opice navadno znajo,“ se je od zgoraj oglasil Rudi.

„Jaz pa nisem verjela, da res znajo, dokler nisem videla tebe,“ sem mu zabrusila.

„Pazi se, da ne pridem dol in ti pokažem, koza!“

Zdelo se mi je čudno, zakaj se moj zaročenec Marjan ne potegne zame. Ozrla sem se navzgor, da bi videla, kaj pravzaprav počne. Sedel je na isti veji kot Taja in jo čisto od blizu blaženo buljil, ko je nedolžno zobala češnje in valovila s svojimi reklamastimi lasmi. Tedaj se je tudi ona ozrla nazaj in – bes jo plentaj – ZARDELA!!! Taja, ki ni nikoli zardevala, ker je imela vse življenje čisto vest, je postala fluorescentno rdeča kot gasilski avto in zato je bila samo še nekaj stopenj ljubkejša, kar je bilo že prav nevzdržno. No, potem je zardel še Marjan in strmela sta drug v drugega s svojimi prozornimi očmi in si kazala svoji popolni zobovji. Bila sta videti kot dvojčka, ki so ju ob rojstvu okrutno ločili ter dali enega posvojiti na Jesenice, drugega pa so obdržali v Ljubljani. Čudovite, trde, z dežjem ohlajene češnje so nenadoma vseeno postale grenke. Pogledala sem Rudija, ki je čisto sam sedel na svoji veji, pljuval peške vsenaokrog in grdo gledal. Počutila sem se taka kot on, samo manj zoprna.

(Odlomek)

In potem sta se ves preostanek dneva, brez vsakega sramu in kar vsem na očeh, Taja in Marjan buljila, zardevala in kamorkoli sta šla karkoli počet, sta se nekako znašla skupaj, kot tisti majhni keramični psički, ki imajo na ritki magnet. Jaz pa sem bila ves dan jezna na Tajo, čeprav mi ni nič napravila. Zaradi tega je bila videti zbegana in zelo se je trudila, da bi me spravila v dobro voljo. Ko mi je zvečer celo ponudila svoj glavnik, naj se malo počešem, sem se zadrla nanjo:

„Kar imej ta svoj trapasti glavnik! Saj drugega tako ali tako ne pride iz tvoje glave kot lasje!“

Tako žalostno in plašno me je pogledala, da me je bilo takoj sram in bila sem jezna nase. Konec koncev bi ji morala biti hvaležna, ker me je rešila pred zaljubljenostjo, ki ji podležejo samo neumna dekleta, in se mi ne bo treba obnašati tako trapasto, kot se ona.

(Odlomek)

Ker ni več deževalo in ker sta uspela čez dan urediti svojo klet (v katero babe nimajo vstopa – Rudi), sta fanta šla zvečer spet tja spat in ostali sva sami. Užaljeno sem se zakopala na svoj konec postelje z Bolho, ki pa se mi je iztrgala in zlezla k Taji. Tudi ona torej! Vztrajno sem molčala in pozorno opazovala temo, Taja pa se je premetavala na svojem koncu, šuštela z listjem in vzdihovala. Prav ji je!
„Vlasta?“ je poklicala tiho in ponižno.
Jaz – nič.
„Vlasta, si huda name?“
Jaz – tiho še naprej.
„Sem te mogoče kaj užalila?“ 
Jaz – še bolj tiho.
„Rada bi ti nekaj povedala.“
Našpičila sem ušesa.
„Samo obljubi, da ne boš nikomur povedala.“
Komu naj povem? Bolhi?
„Še prej pa te moram nekaj vprašati. Kakšen se ti zdi Marjan?“
Molčala sem kot zalita, ona pa: „Tudi meni se zdi fantastičen. Si opazila, kako lepe oči ima?“
Opazila.
„In kakšne trepalnice! Zdi se mi tudi blazno pameten.“
Odkod pa ve to? Do zdaj je samo trikrat odprl usta.
„Tako čudno se počutim, Vlasta. Srce mi razbija in vroče mi je. Če je on zraven, se sploh ne morem zbrati, kot bi pozabila govoriti. Ves čas imam tudi suha usta in roke se mi tresejo, toda k njemu me vseeno kar naprej vleče. Kaj misliš, da je to?“
Globoko sem vzdihnila. Kaj sprašuje take neumnosti, saj sem ji vendar posodila knjigo KAJ MORA DEKLE VEDETI O SEBI.
„Tako vesela sem, da si ti moja najboljša prijateljica, Vlasta. Samo tebi na celem svetu lahko povem, kar čutim, in vem, da si vesela, ker sem zaljubljena.“
Lepa reč!
„Kaj misliš, ali tudi on kaj čuti do mene?“
„Seveda. Zatrapan je vate do ušes,“ sem končno odprla usta.
Taja me je goreče objela in tiho zacvilila od veselja.
Kaj sem pa hotela.

(Odlomek)

Presenečena sem, ker mi starši zvečer dovolijo gledati televizijo. Nato gremo spat. Zelo močan občutek je po tako dolgem času potepanja in neudobja zopet spati v svoji sobi, ležati v svoji dobri stari postelji, prisluškovati znanim šumom in vonjati ljube stare vonjave. Odprla so se vrata in v sobo se je splazil oče.

„Neki policaj Renato iz Poreča je telefoniral in ti sporoča, da je Bolha na varnem. Samo ne povej mami, da sem ti povedal.“

In potem je tema, mesto samo še brunda, govorjenje iz sobe staršev se sliši še dolgo v noč in jaz ... tiho in dolgo sem jokala za Tajo, Marjanom in mojim Rudijem. Čisto malo pa sem bila tudi srečna, ker sem doma. Tudi živeti s starši in hoditi v šolo je konec koncev pustolovščina.

(Konec)