Po Homerju: Odisej na otoku Kiklopov
HOMER je antični grški pesnik. Natančna letnica in kraj njegovega rojstva nista znana, živel naj bi v 8. stoletju pred našim štetjem. Najverjetneje je bil slep. Kljub temu mu pripisujejo avtorstvo dveh del, in sicer Iliade in Odiseje.
Iliada in Odiseja sta junaška epa, med sabo sta povezana z mitom o trojanski vojni. Iliada govori o zadnjem, tj. desetem letu boja med Grki in Trojanci; konča se s padcem Troje. Odiseja pa govori o Odisejevi poti domov, ki je trajala deset let.
1. Preberi oziroma poslušaj odlomek.
Odisej, ki se je bojeval na zmagoviti grški strani, se na rodno Itako vrača kar deset let, ker je na poti naletel na številne ovire in težave. Z eno od njih se je srečal v deželi enookih pastirjev Kiklopov, ko se je skupaj z delom svoje posadke odpravil v votlino najhujšega izmed njih.
Po Homerju:
ODISEJ NA OTOKU KIKLOPOV
Ladjo smo skrili v tesen zaliv; tu sem si izbral iz posadke dvanajst mož in odšel na ogled. S seboj smo imeli meh sladke črnine, močne pijače, ki mi jo je bil podaril kikonski duhovnik Maron. Nedaleč od obale, nekoliko vkreber, je zijal vhod v votlino, zasenčen z gostim lovorom, okrog pa je tekel zid iz lomnega kamna. Stopili smo v jamo. Minilo je precej časa, da so se nam oči navadile na somrak. Ko smo se razgledali, smo videli, da stojimo v domovanju pastirja Kiklopa. Bil je Polifemov stan. Gospodarja ni bilo doma; bržda je pasel čredo po gorskih slemenih.
Duplina je bila silno visoka in se je izgubljala globoko v temo. Tla je na debelo pokrival ovčjak in kozjak. Ob stenah so stali oseki, natrpani z jagnjiči in kozliči, vsako v svoji pregradi: zgodnjiki zase, pozniči zase, oboji spet ločeni od srednjikov. In koliko posode vsepovsod: molznih golid, pa veder in čebrov pa korcev in latvic, do vrha polnih mleka in sirotke. Na lesah se je sušil sir v hlebih. Tovariši so silili na odhod, ker se jim ni zdelo varno čakati. Hoteli so, naj si naložimo sira, ugrabimo po trop ovčadi in kozadi ter se nemudoma vrnemo k ladji. Nisem jih poslušal. Kasneje mi je bilo žal, tedaj pa, ko da me je ne vem kaj preslepilo: rad bi bil po vsi sili spoznal Polifema in preizkusil njegovo gostoljubnost. Gostoljubnost! Kmalu mi je presedla, še bolj pa mojim ljudem!
Zanetili smo ogenj in darovali bogovom; tudi sami smo se najedli sira, potlej pa oprezovali, od katere strani bo prišel pastir. Ob sončnem zahodu smo zagledali na levi nepregledno čredo drobnice, usipajoče se po bregu nizdol. Za njo se je majala velikanska postava, ko da bi se bil hrib utrgal in se počasi gugal v dolino: Polifem! Na rami je nesel celo skladovnico drv, za kuhanje večerje, ka-li. Umaknili smo se v jamo in se bledi spogledovali. Za nami se je prizibal velikan. Z grozovitim truščem je treščil butaro ob tla. Kakšna nepogledna nakaza! Na orjaškem trupu mu je sedela kosmata glava, velika ko kad. Pod čelom mu je bolščalo eno samo oko, podobno mlinskemu kamnu. Kakor metla sršeča se mu je prepenjala obrv v ščetinastem loku od uhlja do uhlja. Nos mu je bil ploščat ko lopata. Trepetaje smo pobegnili globlje v špiljo ter se stisnili v najtemnejši kotiček.
Kiklop je segnal molzno drobnico v duplino, samce pa je pustil zunaj v ogradi. Vhod je zaslonil z velikansko skalo, da bi je dvaindvajset voz ne speljalo z mesta: obru je bilo to ko komu drugemu povezniti pokrovec na tul. Nato si je pripravil golide, sedel med drobnico na tla in pomolzel žival za živaljo; k vsaki je pripustil mladiča. Polovico mleka je takoj zasiril, žmitek pa ožel na hlebce ter jih zložil v pletene košare; drugo polovico je pustil v posodi, da bi imel vsak čas pijačo na voljo. Mi smo od daleč gledali; molzač se nam je zdel kar nekako dobrodušen, in strah nas je polagoma mineval. Naposled je razpihal staro žerjavico in naložil drv. Bil je grozljiv pogled: okoli in okoli gosta tema, na sredi votline pa v rdečem odsvitu ta divja, kocasta prikazen! Ogenj se je razgorel v plamen in razsvetlil votlino. Šele zdaj nas je roban zapazil.
„Hoho,“ je zagrmelo kakor grom, „tujci! Kdo pa ste? In od kod? Mar trgovci ali morski roparji?“ Kakor me je bilo strah, zavednosti nisem izgubil. Stopil sem drzno predenj in odvrnil:
„Grki smo, Agamemnonovi ljudje; gotovo si slišal o njem, saj je danes ves svet poln njegove hvale. Izpred Troje se vračamo in domov bi radi. Neugodna sapa nas je prignala sem. Prišli smo po nameri v tvoje domovanje. Ponižno te prosimo gostoljubja. Popotni ljudje smo, Zevs nas varuje. Ne pozabi tega in daj nam streho in večerjo!“
„Prebito si trapast, tujec,“ me je zavrnil, „ali pa od daleč prihajaš, da ne poznaš naših šeg. Kiklopi se ne menimo za bogove, ker smo boljši in jačji mimo njih. Ali vas torej pogostim ali ne, je odvisno od moje volje. Povej mi raje, kje si se izkrcal! To me zanima.“
Takoj sem vedel, kakšno ima pošastnik za bregom. Le vprašuj, sem si dejal, ne boš me opetnajstil, prej bo narobe, če kaj vem!
„Izkrcal?“ sem nedolžno vprašal. „Saj to je! Ko bi imeli še barko, bi nas ne bilo tu. Pozejdon nam jo je razbil in komaj, da smo si oteli golo življenje.“
Polifem stopi molče bliže ter nas po vrsti ogleduje. Kar iztegne kosmato šapo, popade meni nič tebi nič dva mojih tovarišev, pa ju trešči ob tla ko dvoje ščenet, da brizgnejo možgani po votlini. Vsi od groze zavpijemo. Roban pa začne trupli trgati kakor lev, in ud za udom mu s kostmi in kožo izgine v širokem goltu. Za naše tožbe se še zmeni ne. Ko se nažre, poloka še čeber mleka, se zlekne med drobnico in trdno zaspi.
Mi seveda nismo zatisnili očesa. Ponoči mi je prišlo na misel, da bi orjaka z mečem zabodel. Na srečo sem se spomnil skale pred vhodom. Kdo nam jo odrine, če brdavsa ugonobim? Bil sem na milo in nemilo v njegovih rokah. Vso noč smo zdihovaje pretrepetali.
Ni se še dobro danilo, ko je Polifem že sedel pri molži. Tudi mladiče je podojil. Za zajtrk je poturčil zopet dva mojih ljudi, nato pa odmaknil skalo izpred vrat. Čreda se je usula na pašo; zadnji je odšel sam. Vhod je seveda zadelal. Bili smo ves dan sami. Kaj storiti? Da bi morali res drug za drugim obru skozi žrelo? Moramo najti izhod! Tavali smo po duplini in si napenjali možgane. Ob steni je slonel Polifemov kij iz zelene oljke, debel in dolg kakor jarbol. Nenadoma mi je šinila misel v glavo. Atena sama mi jo je vdahnila. Ukazal sem odklati od kijače seženj dolg kos in ga ogladiti. Sam sem ga na koncu skrbno ošilil ter ukalil ost v živem plamenu. Tako pripravljenega smo zakopali v gnoj. Moj namen je bil, velikana oslepiti. Za delo sem potreboval štirih mož. Vrgli smo žreb; določil je prave: sam bi ne bil mogel bolje izbrati. Tako smo v strahu pričakovali večera. Vedeli smo, da preži še vsaj na dva izmed nas smrt, preden moremo poskusiti, da se rešimo. Koga zadene? Se bodo drugi oteli? Bil je dan groze in muk brez kraja.
Prišel je večer in z njim Polifem. Opravil je delo lepo po redu kakor prejšnjega dne. Za večerjo je pohrustal zopet dva moža. Tedaj sem izkopal meh z vinom, ki sem ga imel skritega v govnu. Natočil sem velik vrč ter ga ponudil Polifemu, rekoč:
„Na, Kiklop! Zdaj, ko si se najedel človeškega mesa, poskusi še naše vino, da boš vedel, kakšno kapljico smo hranili na ladji!“
Polifem vzame in krepko potegne.
„Tristo koštrunov!“ mlaskne s tolstim jezikom in usta se mu raztegnejo v širok smeh. „Ta pa ta! Takega mi ne premoremo. Res da tudi pri nas rodi trta; debele jagode daje in sladke so, ali vino je, če ga ob tvojem pomerim, prava deževnica!“
Na dušek izprazni vrč.
„Daj, natoči mi še! In svoje ime mi povej, da te morem razveseliti z dostojnim darom!“
Trikrat sem nalil, trikrat je izpil. Z veseljem sem opazoval, kako mu je lezlo vino v glavo.
„Po imenu me vprašuješ, Polifem,“ sem zvito povzel. „Poslušaj torej: Nikdo mi je ime, Nikdo mi pravijo oče in mati in vsi, ki me poznajo. A zdaj mi pokloni dar, ki si mi ga obljubil!“
„Hoho,“ se zakrohoče pijani lomast, „darilo bi rad? Prav: Nikdo bo zadnji, ki ga požrem. Vsi drugi pridejo prej na vrsto. To ti bodi vezilo od mene!“
Komaj je dobro izpregovoril, že je telebnil vznak in pri tej priči zaspal. V spanju je bruhal vino in kose mesa.
Prišel je odločilni trenutek. Brž izgrebemo kol iz govna in ga potisnemo v žerjavico. Ost zagori, prasketaje se utrinjajo iskre od nje. Jaz in štirje odbrani popademo gornji konec pa ga sunemo z vsemi močmi orjaku v oko. Razlita zenica zasiči kakor razbeljena sekira, ko jo porine kovač v mrzlo vodo!
Velikan zarjove in plane pokonci. Izdere si kol iz očesa, lomastno haca sem in tja pa tuli, da se stene treso. Pred votlino se nabere krdelo Kiklopov.
„Kaj ti je, Polifem,“ povprašujejo, „da tako neznansko rjoveš? Ti kdo črede odganja? Ali te samega ubija z ukano ali silo?“
„Nikdo, oblast peklenska! Nikdo me ubija z ukano, ne s silo,“ odgovarja Polifem ves besen.
„Če si sam in ti nikdo ne prizadeva hudega,“ se jezé zunaj, „kaj pa potem kričiš in nas motiš v spanju? Bolan si, očeta Pozejdona prosi, naj ti preloži!“
Godrnjaje se drug za drugim porazidejo.
Vesel sem bil, da se mi je domislek z imenom tako dobro obnesel. A kako dalje? Orjak je zdihujoč sedel kraj vhoda. Zjutraj bo odmaknil kamen in izpustil drobnico na pašo. Tedaj bo edina priložnost, pobrisati jo iz jame. Toda brdavs bo vse živali pretipal, da se mu ne izmuzne kateri jetnikov. Treba je bilo nove zvijače. Brez števila domislic mi je rojilo po glavi, a vse sem zavrgel: saj je šlo za življenje. Naposled sem se odločil za tale načrt: odbral sem osemnajst krepkih ovnov z dolgo volno. Nato sem nasmukal iz velikanovega ležišča butaro žilavih trt in povezal živali po tri in tri vkup. Na vsako srednjo sem privezal po enega moža, tako da so jim viseli od trebuhov. Sebi pa sem pridržal ovna zvončarja, močno žival, da me je mogla sama nositi.
Ko se je zasvitalo, je Polifem odvalil kamen in iztegnil roke prek odprtine. Ovce in koze so se gnetle mimo njega. Otipaval je drugo za drugo po hrbtu. Meni je srce burno tolklo, ko sem od daleč gledal, ali se bo ukana posrečila. Prišli so na vrsto ovni z mojimi tovariši. Kiklop je jarcem pretipal hrbte, na trebuhe ni mislil. Dobro je šlo! Moji fantje so bili rešeni! Zdaj pa še jaz! Atena mi stoj ob strani! Zavalil sem se pod ovna, si ovil runo okrog pesti ter se krčevito oprijel. Tako sva šla. Kiklop je ovna takoj spoznal. Pridržal ga je in mu žalostno rekel:
„Kaj pa ti, ljubi moj, da si danes zadnji?“ Drugače si bil zmeraj daleč pred drugimi: prvi na pašo, prvi na vodo, prvi pod večer v ogradi! Gotovo ti je žal gospodarja, ki mu je sleparski Nikdo iztaknil oko, ko ga je z vinom opojil. Da znaš govoriti, kajne, da bi mi povedal, kod se skriva cigan prekanjeni? O, kako bi mi odleglo, ko bi ga treščil ob tla, da bi se mu možgani razlili po votlini!“
Po teh besedah ga je izpustil. Tako sem jo tudi jaz srečno unesel. Zunaj sem se urno izmotal izpod živali in pomagal tovarišem na noge. Zahvalili smo se bogovom za rešitev in jo ubrali v zaliv, kjer nas je čakala ladja. Ovne smo seveda odvedli s seboj, tudi jaz svojega zvončarja. Nemudoma smo se vkrcali in odrinili. Dober lučaj od obale smo se ozrli in videli Kiklopa, kako je porinil skalo pred votlino in odcapljal za čredo. Nisem si utrpel, da bi ga ne bil zbodel:
„Hej, Kiklop, zverina kosmata, poslušaj me! Ni bil ravno slabič, ki si mu požrl tovariše! Iztaknil si jo, ker si na nezaslišan način prekršil gostinsko pravo in grešil zoper Zevsa, zavetnika popotnih!“
Polifem je obstal in prisluhnil. Naslednji hip je v strašni jezi odlomil od hriba velikansko skalo ter jo zadegal v smer, od koder je prihajal glas. Padla je tikoma pred ladjo, da je voda visoko brizgnila in zagnala divji val. Ta nas je vrgel nazaj na breg, in le z naporom vseh sil smo se odtrgali od nevarnega kraja. Ko smo bili za dvojno razdaljo od obale, sem znova poklical Kiklopa, četudi so me drugovi rotili, naj ga ne dražim:
„Čuj, ljudožer, še nekaj ti imam povedati! Ako te kdo vpraša, kdo te je oslepil, reci, da Odisej, Leartov sin, doma na Itaki!“
Moje razodetje ga je očitno prizadelo. Stresel je ogromno glavuro in žalobno kliknil:
„Torej se je le izpolnila na meni Telemova napoved, da mi bo Odisejeva roka utrnila vid! Vsa leta sem čakal, da pride v deželo lep in zastaven junak, obdarjen z neznansko močjo, zdaj pa me pohabi takale griža, takale – takale sírotka ničasta! Pridi no sem, Odisej, da te obdarim in ti izprosim varno spremstvo pri Pozejdonu, saj se hvali, da je moj oče! On edini me more ozdraviti, ako ga je volja!“
„To pa zaman pričakuješ, prijatelj,“ sem mu odvrnil, „niti sam Pozejdon ti ne vrne očesa!“
Tu je Kiklop dvignil roke proti nebu in pomolil k očetu:
„Sliši me, temnolasi potresnik! Ako sem res tvoj sin, zagreni Odiseju vrnitev v domovino! Če pa mu je sojeno, da bo le še videl očino svojo in svoje domače, naj se vrne kar moči kasno in beden, ko bo izgubil vse tovariše, popotnik na tuji ladji, doma pa naj najde hudino!“
Pozejdon je njegovo molitev, žal, natanko uslišal. Zdaj je Polifem zavihtel in vrgel za nami še večjo skalino, kakor je bila prva; toda padla je za ladjo, in val, ki ga je zagnala, nas je le še hitreje prinesel do Kozjega otoka.
(Odlomek)
Prevod: Anton Sovré
Slovarček
ovčjak in kozjak – ovčji in kozji iztrebki
osek – ograjen prostor za živino ob pastirski koči
golida – posoda za molžo
lesa – preprosta vrata iz lat, zlasti v plotu, ograji
ober – velikan
žmitek – sesirjeno mleko
vezilo – darilo
preloži – olajša trpljenje
jarec – ovčji samec
runo – ovčja volna
3. Odgovori.
a) V čem je bistvo Odisejeve domislice z imenom?
Bistvo domislice je v tem, da je mogoče spregledati, da gre za ime, in upoštevati le informacijo, ki jo daje.
c) Ali sočustvuješ s Polifemom, ker je trpel tako strašne muke? Pojasni.
Po smislu.
b) Kaj meniš o tem, da je Odisej Polifema oslepil z žarečim kolom? Ali sočustvuješ s Polifemom, ker je trpel tako strašne muke? Pojasni.
Po smislu.
č) Kako to, da je bil Polifem od takrat dalje slep, ko pa ga je Odisej oslepil le na eno oko?
Polifem je bil enooki velikan.
d) Kako je Odisej, potem ko se je rešil, velikanu pojasnil vzrok za svoje početje?
Pove mu, da se je do njega tako obnašal zato, ker je na tako nezaslišan način kršil gostinsko pravo in s tem grešil zoper Zevsa – zavetnika popotnih.
4. Pogovorite se.
S sošolci se pogovorite o tem, ali je občutje strahu isto kot strahopetnost. Pojasnite s pomočjo primera.
V obeh Homerjevih pesnitvah, tako v Iliadi kot v Odiseji, igrajo bogovi zelo pomembno vlogo, saj dejavno
posegajo v življenje ljudi, ki si močno prizadevajo za njihovo naklonjenost. Kdor si nakoplje jezo bogov,
tega zagotovo čakajo hude preizkušnje.
8. Za grške mitološke zgodbe so značilne prerokbe, ki se vedno uresničijo. V prebranem odlomku poišči primer, ki to potrjuje.
Uresničila se je Telemova napoved Polifemu, da mu bo Odisejeva roka utrnila vid.
9. Zakaj je starinski jezik v tem besedilu pričakovan?
Ker je besedilo nastalo že dolgo nazaj.
11. V zvezek napiši zgodbo, v kateri se Zevs in Atena pogovarjata o tem, kar je Odisej prizadejal Polifemu. V pogovoru naj bo jasno izraženo njuno mnenje o (ne)upravičenosti tega dejanja. Vključi tudi čustva, ki jih ob tem občutita.