Očka me je peljal v slaščičarno in tam mi je predstavil svojo prijateljico. Ni mi bila všeč. Niti malo ne. Mamica je dosti lepša od nje. Očka je rekel: Zakaj pa tako grdo gledaš? In tista teta je rekla: Katkica, boš sladoled? Jaz sem odkimala. In ona je spet rekla: Katkica, boš tortico? Ne! sem zakričala in zbežala ven. Oba sta tekla za mano in me klicala. Jaz pa se nisem ustavila.

Potem sem šla v šolo. Pa nisem prišla do šole. Bunkec je rekel: A se greva potepat? Ja, sem rekla. In sva se šla potepat.

Prišla sva na en hrib. Tu ni bilo nobene hiše, le trava in visoka drevesa. Zgoraj pa beli oblaki.

Bunkec je vprašal: A se greva vozit z oblaki? Veselo sem pokimala. In sva se šla. Ne, nisva šla. Kar tako sva se dvignila. To je naredil Bunkec. Pogledal je gor, rekel je: Čilibu-čiliba! In že sva sedela na velikem, belem oblaku. Potipala sem ta oblak. Vata, sem rekla. Oblak je bil kakor vata. Bunkec je prikimal. Vata, vata. Valjala sva se po njej, se prekopicavala in se na ves glas smejala.

Bunkec je zaklical: Skoči na tisti oblak, ki je tam spodaj! Ne, sem rekla jaz. Skoči, če ti rečem! je silil Bunkec. On je skočil, letel po zraku, in jaz sem tudi skočila. Letela sva, letela ko dve žogici. Žlufffl in sva že na spodnjem oblaku.

Bunkec pa spet: Katinka, skoči na onega tam zgoraj! Jaz: Bunkec, bom! In hop in hop in hooop! Pa sva že na zgornjem oblaku in potem na še bolj zgornjem in še na bolj bolj zgornjem. Na najbolj bolj zgornjem.

Katinka, joj, joj! se je nenadoma hudo prestrašil Bunkec. Glej, glej, tam! Jaz pogledam in tam je bila ena velikansko velika ptica. Požrla me bo! je zastokal Bunkec. Tudi mene, sem kričala.

Črna ptica da krila narazen in leti proti nama. Leti in leti. Skoči! kriči Bunkec. Skoči! Hitro!

Tlopf, plopf, flopf ... sva skakala z oblaka na oblak. Dol in dol in dol. Črne ptice pa nikjer več. Gledala sva gor in dol in na vse strani. Ni je bilo več. Ojoj, je vzdihnil Bunkec in jaz sem rekla: Ohoho, pa sva rešena!

Ampak tam, na oblaku, se je kar naenkrat pojavila tista očkova čarovnica. Tudi očka se je prikazal. Rekel je: Katka, to je moja prijateljica. Ona je rekla: Katka, jaz sem Olivera. Joj, kako grozno ime, sem rekla jaz. Očka se je razjezil: Katka, nisi dobra! Niti malo ne. Jaz sem rekla Oliveri: Joj, kako grrrde čevlje imaššš! Očka je bil še bolj jezen. Jaz sem rekla: Zgini dol z oblaka! Tudi Bunkec je ukazal: Marš dol!

V oblaku se je naredila luknja in očka in Olivera sta padla skozi to luknjo. Potem se je luknja zaprla. Z Bunkcem sva bila spet sama. Gledala sva naokoli. Joj, kaj vse sva videla! Oblak, oblaček, oblački. En velik, ogromen oblak. Dva bela in en siv in en čisto črn. Potem pa same ovčke. Toooliko ovčk!

Bunkec naenkrat reče: Na palico, boš pastirica!

In tam so ovčke, ovčke. In paseva oblačke, no, te ovčke. Jaz rečem: Zdaj sva pastirja. Bunkec reče: Ja, pastirja.

Sonce pa sije. Sonce je veliko in zelo toplo. Paseva ovčke. Bunkec poskakuje in poje: Heja heja hej! Heja heja hoj!

(Odlomek)