Verižna gonila so gonila z vlečnim elementom - verigo, ki povezuje pogonski in gnani verižni zobnik.
Preko verižnih zobnikov se prenaša obremenitev in gibanje s pogonske gredi na verigo in nato z verige na gnano gred. Zaradi svojih številnih prednosti je ta vrsta gonil vsestransko uporabna.
Prednosti verižnih gonil so:
- vrtilni moment prenašajo z obliko, kar pomeni, da ni podrsavanja, njihovo prestavno razmerje pa je stalno;
- sposobnost premagovanja večjih medosnih razdalj;
- z eno verigo lahko poganjamo več gredi z isto ali nasprotno smerjo vrtenja;
- v primerjavi z jermenskimi gonili potrebujejo manj prostora, prav tako zaradi nizkih napenjalnih sil manj obremenjujejo gredi in ležaje.
Slabosti verižnih gonil so:
- v primerjavi z jermenskimi gonili so dražja, njihovo vzdrževanje je zahtevnejše;
- so bolj hrupna kot jermenska gonila;
- imajo možnost prenosa moči samo med vzporednimi gredmi.
V splošnem verižna gonila uporabljamo za moči do 4000 kW, vrtilne hitrosti do 5000 vrtljajev na minuto in prestavna razmerja nižja ali enaka 7, izjemoma 10. Medosna razdalja med verižnima zobnikoma običajno meri od 20 do 80 – kratniku koraka verige t.
Vrste verig
Po namenu uporabe ločujemo:
- bremenske verige (uporabljamo za dvig bremen pri nizkih hitrostih do 1 m/s),
- transportne verige (uporabljamo pri hitrostih do 4 m/s) in
- gonilne verige (uporabljamo do hitrosti 24 m/s).
Po obliki ločujemo:
- členkaste verige s sorniki,
- členkaste verige s pušami,
- členkaste verige z valjčki in
- zobate verige.
Pri tem je potrebno vedeti, da lahko posamezne člene verig med seboj spajamo na različne načine. Verige so tako lahko spojene z zaskočko, z razcepko, z jekleno žico ali z upognjenima lamelama verig.
Kot pogonska veriga se pretežno uporablja členkasta veriga z valjčki. Pri natekanju verige na verižni zobnik se valjček zakotali po zobu verižnega zobnika. Trenje in obraba sta zato manjša kot pri verigah s sorniki in pušami.
Standardna geometrijska veličina verige je korak verige t. Dolžina verige je odvisna od premerov verižnih zobnikov in medosne razdalje.
Geometrija verižnega zobnika
Poglavitni del verižnega zobnika so zobje, ki prenašajo vrtilni moment najprej iz pogonskega verižnega zobnika na verigo , nato pa z verige na gnani verižni zobnik s pomočjo svoje oblike. Oblika zob na pogonskem in gnanem zobniku je odvisna od vrste verige kateri je zobnik namenjen, primer oblike zob za verigo z valjčki je prikazan na Sliki 3.
Geometrijske značilnosti verižnega zobnika so:
- polovični kot α – dobimo ga iz števila zob po enačbi: α= [latex]\frac{180}{z}[/latex];
- korak verige h – dolžina ene stranice mnogokotnika, ki ima toliko stranic, kolikor je število zob z;
- razdelni premer d0 – očrtani krog mnogokotnika, ki ima toliko stranic, kolikor je število zob z. Dobimo ga po enačbi: [latex]d_0=\frac{t}{\sin \frac{180}{z}}[/latex];
- [latex]d_f=d_0-d[/latex] pri čemer je d premer valjčka.
Geometrijske značilnosti verižnega zobnika so standardizirane grede na korak verige t po standardu DIN 8196.
Mazanje verižnih gonil
Ko govorimo o verižnih gonilih, je potrebno omeniti tudi vzdrževanje le-teh. Vzdrževanje verižnih gonil najpogosteje pomeni mazanje gonila. Z mazanjem verižnega gonila želimo doseči čim manjšo obrabo verige in verižnih zobnikov, s tem pa podaljšamo dobo trajanja verižnega gonila. Glede na hitrost verige in glede na samo velikost verige s pomočjo spodnjega diagrama ločimo štiri področja mazanja. Na splošno velja, da daljša, kot je veriga, hitreje preidemo v drugačen način mazanja verige. Pri verigi, ki jo sestavlja ca. 20 členov, s čopičem ročno nanašamo mast nekje do hitrosti 0,54 m/s, pri višjih hitrostih, do ca. 2,7 m/s, verigo mažemo z oljem, ki je v kapalki. Ob hitrosti verige od 2,7 do 6,7 m/s verigo z 20 delitvami členov verige t mažemo v oljni kopeli ali oljni megli, kar imenujemo potapljaljno mazanje. Pri višjih obodnih hitrostih pa moramo verigo mazati obtočno, pod tlakom.