Najpogostejši materiali za izdelavo elementov z navoji so jekla različnih kakovosti. Alternativni materiali so tudi baker, medenina, ostale lahke kovine ter plastične mase – vendar se ti elementi uporabljajo le v primerih zvez z nizkimi obremenitvami ter če so navojne zveze izpostavljene koroziji.
Za izdelavo vijakov in matic uporabljamo jekla, ki imajo nizko občutljivost na zareze in željeno trdnost, žilavost in koeficient raztezanja.
V oznaki materiala vijaka, ki je standardiziran po SIST EN 20898 (Tabela 1) so gradiva vijakov razvrščena v 10 trdnostih razredov, označenih z dvema številkama, ki sta ločeni s piko. Prvo število označuje 1/100 natezne trdnosti materiala vijaka Rm v MPa, drugo število pa 10-kratnik razmerja Rp0,2 in Rm, kjer Rp0,2 predstavlja dogovorjeno napetost tečenja v MPa.
Primer vijaka pogostega trdnostnega razreda 8.8 tako pomeni, da je natezna trdnost jekla 800MPa, razmerje Rp0,2 in Rm je 0,8 – kar pomeni, da je Rp0,2 danega materiala 640 Mpa.
Po drugi strani pa se matice, ki so običajno izdelane iz za en razred slabšega materiala kot vijak, označujejo s trdnostim razredom, sestavljenim zgolj iz ene številke, ki predstavlja 1/100 natezne trdnosti Rm. Priporočljivo je, da so matice slabšega materiala kot vijak, ker se v primeru previsoke sile privitja poškoduje navoj matice, ki je običajno cenejša in lažje zamenljiva. Če je matica izdelana iz alternativnega gradiva, tj. ne iz jekla, je potrebno imeti višjo matico – npr., če je material za matico bron, mora biti višina glave 1,5-kratnik njenega premera.
Glede na aplikacijo izberemo trdnostni razred vijaka/matice – najpogosteje so uporabljeni vijaki trdnostnih razredov 4.6, 5.6, 8.8 in 10.9 – poleg njih pa izberemo matice pripadajočih trdnostnih razredov – 4, 5, 8 in 10.