Zgodbe pelodnih zrn
Čeprav velikost pelodnih zrn merimo v neznatnih milijoninkah metra, beležijo pomembne zgodbe o spreminjanju podobe Zemlje.
red približno 375 milijoni let je prva skupina rastlin razvila pelodna zrna. V pelodnih zrnih so skrite moške spolne celice, ki, prepuščene vetru, potujejo na semensko zasnovo druge rastline svoje vrste, kjer je jajčna celica. Rastline lahko razvijejo milijarde pelodnih zrn, a le redkim nazadnje uspe oploditev.
Nova sprememba se je zgodila z nastankom cvetov z barvitimi venčnimi listi in nektarjem, ki so privabljali živali, še zlasti žuželke. Te pri preletavanju nevede prenašajo tudi pelod, ki se jim prilepi na dlačice, ko rogovilijo med cvetovi.
Zrak je poln peloda, ki ga veter prenaša naokoli. Veliko pelodnih zrn ne doseže druge rastline svoje vrste. Sedaj, ko to prebirate, je na vaših rokah, obrazu ali pa laseh skoraj zagotovo nekaj peloda. Pelod se odlaga in nabira na usedlinah, plast za plastjo, zlasti na dnu jezer.
Plasti usedlin, kjer razpadanje poteka počasneje kot na zraku, so kot zgodovinska knjiga, ki jo piše pelod. Pelod trav v usedlini pomeni, da je bilo tam nekoč travišče, pelod borov govori o obstoju borovega gozda in tako naprej. Pelod v usedlini je kot enciklopedija podatkov, o nekdanjih rastlinah, ki so na območju rasle. S preučevanjem vzorcev peloda se ukvarjajo palinologi. Vzorce dobijo z vrtanjem skozi plasti jezerskih usedlin in ugotavljajo, kako se plasti vzorcev med seboj razlikujejo. Takšni zapisi o spreminjanju rastlin lahko zajamejo tisočletje dolga obdobja.
Palinologi iz peloda v vzorcih usedlin razberejo spremembe, kar zadeva pogostost požarov, umikanje in širjenje vrst, pojav kulturnih rastlin in tako naprej. Na primer, preučevanje pojavljanja peloda kulturnih rastlin v plasteh usedlin nam veliko pove o začetku in zatonu določene civilizacije na raziskovanem območju. Tudi dogajanje v današnjem času bo za vedno ostalo s pelodom zapisano v usedlinah jezer.
Prirejeno po članku Ljubezen je v zraku v National Geographic Slovenija, december 2009, št.12, str. 126–139