Življenje v suši
Puščava in polarno območje imata skupno značilnost. Obe območji sta sušni. V puščavah so padavine redke, voda v polarnih krajih pa je ujeta v ledu. Organizmi so v obeh okoljih prilagojeni na nizke količine razpoložljive vode.
Puščave so tista območja Zemlje, kjer pade v povprečju manj kot 250 mm padavin na leto. Včasih v celem letu sploh ne dežuje. Tam je podnevi zelo vroče, ponoči pa se zelo ohladi. Po vsakih padavinah puščava oživi. Iz mirujočih semen vzklijejo rastline, hitro vzcvetijo in razvijejo nova semena. Pri živalih je podobno. Iz jajčec, ki so v tleh čakala na dež, se razvijejo rakci. Iz tal prilezejo žabe, ki so se lahko več let v stanju mirovanja skrivale pred sušo. V vodo odložijo jajca, iz katerih se bodo razvili paglavci, iz njih pa mlade žabice, še preden se bodo vodne kotanje izsušile. Odrasle žabe izkoristijo to obdobje tudi za hranjenje. Po tem se zopet zakopljejo v tla. Mnogo živali je dejavnih tudi v sušnih obdobjih. Nekatere dobijo dovolj vode za življenje že iz hrane, druge pa na primer zbirajo kapljice jutranje rose. Pred vročino in sončno pripeko se živali v puščavi zavarujejo tako, da so dejavne le ponoči ali v zgodnjih jutranjih in poznih večernih urah. Vroči del dneva preživijo skrite v senci, pogosto v brlogu v tleh. Kadar se premikajo po razgreti površini, to počnejo tako, da je v stiku s tlemi čim manjša površina telesa. Že nekaj centimetrov globoko tla niso več tako vroča. Nekatere živali se premikajo skozi pesek, le nekaj centimetrov pod površjem.
Na južnem polu najdemo okolje, ki je videti prav tako negostoljubno kot puščave. To je Antarktika, peta največja celina, kjer kar 98 % površine prekriva plast sladkovodnega ledu, debela tudi do 4 km. Temperature na obalnem območju dosežejo pozimi –50 °C, poleti pa so med 15 °C in 20 °C. Iz notranjosti proti obali pihajo močni in mrzli vetrovi. Od rastlin na tem območju uspevajo le alge v lišajih in mahovi. Na otokih okoli Antarktike uspevajo tudi nekatere druge rastline. Tudi živali – ptice, tjulnji in morski levi – živijo večinoma ob obali in na otokih. Ker na kopnem ni plenilcev, so se tu razvile neleteče ptice – pingvini. Ti so na mraz dobro prilagojeni z debelo plastjo podkožne maščobe ter z gostim perjem s toplim slojem puha. Samica cesarskega pingvina sredi zime znese eno jajce, samec pa je tisti, ki jajce vali. Samci se stiskajo skupaj, da jim je nekoliko topleje v mrzlem vetru. Mladič, ki se izvali v polletni temi in pri temperaturi do –40 °C, potrebuje še pol leta, da dobi krovno perje in se lahko odpravi v morje.
(Prirejeno po člankih Year Book Australia s podatki Avstralskega statističnega urada, Bennettovi knjigi Gostoljubna puščava, poučen in poglobljen pregled življenja v svetovnih puščavah iz Zbirke Svet narave Založbe Grlica in Sageovi knjigi Antarktične divje živali, založbe Croom Helm)