Telesna zgradba živali
Osnovne naloge organizmov
Za to, da živijo, morajo organizmi opravljati nekaj osnovnih nalog: pridobivati morajo snovi in energijo, izločati odpadne snovi in se razmnoževati. Različni organizmi imajo za njihovo opravljanje različne strukture. Organizmi se med seboj zelo razlikujejo, vsem pa je skupno, da za življenje potrebujejo snovi in energijo. Oboje pridobijo iz okolja, vendar to počnejo na zelo različne načine.
Organizmi opravljajo osnovne naloge, kot so pridobivanje snovi in energije, izločanje odpadnih snovi in razmnoževanje. Različni organizmi imajo za opravljanje teh nalog različne strukture. Vsem organizmom je skupno, da za življenje potrebujejo snovi in energijo.
Če pogledamo kakšno mnogocelično žival, se zdi, da je za življenje treba imeti zapleteno zgradbo telesa. Pa vendar obstaja mnogo enoceličnih in mikroskopsko majhnih mnogoceličnih organizmov, ki dokazujejo, da je življenje lahko tudi zelo enostavno.
Pomembna je tudi notranja zgradba
Glede na značilno zgradbo, obliko in namen se pri mnogoceličnih organizmih različne celice povežejo v tkiva. Različna tkiva sestavljajo organe, ki opravljajo različne naloge. Organi, ki so namenjeni podobni dejavnosti, se združujejo v organske sisteme.
Krovne strukture in založna tkiva
Krovna struktura enoceličarjev je kar celična membrana. To imajo tudi celice v telesu mnogoceličarjev. Ker so pri mnogoceličarjih v neposrednem stiku z okoljem le zunanje celice, imajo ti pogosto razvito posebno povrhnjico, ki enotno prekriva telo. Te celice so med seboj tesno povezane. S tem preprečujejo uhajanje snovi v telo in iz njega.
Krovna struktura enoceličarjev je kar celična membrana. To imajo tudi celice v telesu mnogoceličarjev. Ker so pri mnogoceličarjih v neposrednem stiku z okoljem le zunanje celice, imajo ti pogosto razvito posebno povrhnjico, ki enotno prekriva telo.
Prehod snovi je mogoč le prek celic. Povrhnjica pogosto izloča različne snovi, ki organizem še dodatno zavarujejo. Pri sesalcih in ptičih koža sodeluje tudi pri ohranjanju stalne telesne temperature. V koži je veliko drobnih žil. Kri teče blizu telesne površine in oddaja toploto. Če nas zebe, se te žilice skrčijo in kri teče globlje pod kožo. Na tak način se zmanjša izguba toplote. Pri sesalcih in ptičih se je razvilo tudi podkožje iz maščobnih celic, ki ima več nalog. Žival ščiti pred nihanji temperature, saj deluje kot izolacija, hkrati pa so maščobe tudi založni vir energije za čas z manj hrane. Razporeditev maščobe v podkožju je zelo različna. Pri ljudeh je maščobna plast najdebelejša na zadnjici, trebuhu in bokih.
Povrhnjica pogosto izloča različne snovi, ki organizem še dodatno zavarujejo. Pri sesalcih in ptičih koža sodeluje tudi pri ohranjanju stalne telesne temperature. Kri teče blizu telesne površine in oddaja toploto. Če nas zebe, se te žilice skrčijo in kri teče globlje pod kožo. Pri sesalcih in ptičih se je razvilo tudi podkožje iz maščobnih celic, ki ima več nalog. Žival ščiti pred nihanji temperature, saj deluje kot izolacija, hkrati pa so maščobe tudi založni vir energije za čas z manj hrane.
Organizmi se prehranjujejo
Pri enoceličarjih hrana prehaja v telo celice preko membrane, po obratni poti pa se izločajo nerabne snovi. Pri mnogoceličnih organizmih so prebavila običajno urejena v sistem organov. Pri sesalcih se prebava začne že v ustni votlini, kjer hrano z grizenjem s pomočjo zob in jezika mehansko obdelamo, začne pa se tudi kemična razgradnja z encimi iz sline. Zobje so pri mesojedcih ostrejši, saj so namenjeni trganju mesa. Rastlinojedci imajo precej več ploščatih meljakov, da lažje zdrobijo rastlinje. Kiti, ki so filtratorji, imajo namesto zob vosi, ki so, tako kot nohti, iz roževine.
Pri enoceličarjih hrana prehaja v telo celice preko membrane, po obratni poti pa se izločajo nerabne snovi. Pri mnogoceličnih organizmih so prebavila običajno urejena v sistem organov. Pri sesalcih se prebava začne že v ustni votlini, kjer hrano z grizenjem s pomočjo zob in jezika mehansko obdelamo, začne pa se tudi kemična razgradnja z encimi iz sline.
Glede na vrsto hrane ločimo rastlinojedce, mesojedce in vsejedce. Da bi hrano kar najbolje izkoristile, imajo živali različno prilagojena prebavila. Mesojedci imajo navadno kratko prebavno cev, saj je mesna prehrana bolj hranljiva in lahko prebavljiva. Rastlinojedci imajo navadno precej daljša prebavila, ker je rastlinska hrana težje prebavljiva in tudi pojesti je morajo za enak učinek precej več kot mesojedci.
Glede na vrsto hrane ločimo rastlinojedce, mesojedce in vsejedce. Da bi hrano kar najbolje izkoristile, imajo živali različno prilagojena prebavila.
Dostava do celic
Večji organizmi morajo poskrbeti, da lahko prebavljena hrana prepotuje daljše razdalje po njihovih telesih. Od ust do zadnje celice je lahko tudi več deset metrov.
Vse celice v organizmu morajo stalno dobivati hranila in kisik, saj bi sicer hitro propadle. Za enoceličarje to ne predstavlja težave, ker so zelo majhni. Tako kratke razdalje delci snovi prepotujejo sami od sebe. Podobno velja za nekatere druge majhne živali, na primer ožigalkarje ter nekatere valjaste in ploske črve. Slaba novica za velike živali je, da snovi potujejo same od sebe le na zelo kratke razdalje. Veliki organizmi imajo poseben sistem obtočil, ki skrbi, da so preskrbljene prav vse celice v telesu.
Vse celice v organizmu morajo stalno dobivati hranila in kisik, saj bi sicer hitro propadle. Za enoceličarje to ne predstavlja težave, ker so zelo majhni. Tako kratke razdalje delci snovi prepotujejo sami od sebe. Ker so razdalje pri večjih organizmih večje, imajo veliki organizmi poseben sistem obtočil, ki skrbi, da so preskrbljene prav vse celice v telesu.
Brez dihanja ni življenja
Včasih se zdi, da je težko razlikovati med dihanjem s pljuči in celičnim dihanjem.
- Dihanje s pljuči je izmenjava plinov med notranjostjo telesa in okolico. Med dihanjem v telo vnašamo zrak, bogat s kisikom, ki se prenese do celic, te pa ga porabijo v procesu celičnega dihanja. Pri vdihu sprejmejo kisik, pri izdihu pa izločijo pri celičnem dihanju nastali ogljikov dioksid.
- Celično dihanje je kemični proces, med katerim iz glukoze in kisika nastaneta ogljikov dioksid in voda. Pri tem nastaja organska snov bogata z energijo, ki jo celice potrebujejo za delovanje.
- Dihanje s pljuči je izmenjava plinov med notranjostjo telesa in okolico. Pri vdihu pljuča sprejmejo kisik, pri izdihu pa izločijo ogljikov dioksid, ki je nastal pri celičnem dihanju.
- Celično dihanje je kemični proces, med katerim iz glukoze in kisika nastaneta ogljikov dioksid in voda. Pri tem nastaja organska snov bogata z energijo, ki jo celice potrebujejo za delovanje.
Kisika v zraku je na pretek za kopenske živali, dovolj pa ga je tudi v vodi za vodne organizme. Problem je le, kako kisik spraviti do celic. Enoceličarji ga pridobijo neposredno skozi membrano, zato posebnega sistema ne potrebujejo. Pri mnogoceličarjih nastopi težava zaradi velikosti telesa. Čeprav je telo obdano z zrakom, je kisik iz zraka dostopen le vrhnjemu sloju celic. Nekateri organizmi so dovolj majhni, da jim to zadostuje. Večji mnogoceličarji pa ne morejo preskrbeti vseh celic s kisikom samo na tak način. Površina telesa, ki je v stiku z zunanjim svetom, mora telo namreč ščititi pred različnimi vplivi okolja. Takšna zaščita pa običajno otežuje prehajanje plinov. Njihova potreba po kisiku je tudi prevelika in potrebujejo sistem za dostavo kisika – dihala. Nekateri veliki organizmi imajo dihalno površino na notranji strani telesa (pljuča), drugi na zunanji (škrge).
Enoceličarji pridobijo kisik neposredno skozi membrano, zato posebnega sistema ne potrebujejo. Pri mnogoceličarjih nastopi težava zaradi velikosti telesa.
Njihova potreba po kisiku je tudi prevelika in potrebujejo sistem za dostavo kisika – dihala. Nekateri veliki organizmi imajo dihalno površino na notranji strani telesa (pljuča), drugi na zunanji (škrge).
Izločanje odvečnih snovi
V telesu so snovi, ki so za organizem lahko nevarne. Takšne snovi organizem izloči v okolje. Ostanki hrane zapustijo telo kot iztrebki iz prebavil, snovi, ki se raztopijo v krvi, pa se izločijo skozi drug organski sistem – izločala.
Pri različnih procesih, ki potekajo v celici, nastanejo tudi snovi, ki jih enoceličar ne potrebuje več. Te snovi preprosto izloči v okolje skozi membrano. V vodnem okolju se te snovi razredčijo. Za mnogoceličarje je to malo bolj zahtevna in zapletena naloga. Velike živali morajo te snovi spraviti iz celic do izločal. To nalogo imajo seveda obtočila. Izločala so organski sistem, ki zmes iz obtočil ločijo na koristne snovi in odpadke.
Pri različnih procesih, ki potekajo v celici, nastanejo tudi snovi, ki jih enoceličar ne potrebuje več. Te snovi preprosto izloči v okolje skozi membrano. Velike živali morajo te snovi spraviti iz celic do izločal. Izločala so organski sistem, ki zmes iz obtočil ločijo na koristne snovi in odpadke.
+
Če želi telo odstraniti le nerabne snovi, mora kri filtrirati od preostalih pomembnih sestavin. Filtrirati je mogoče le kapljevino od trdne snovi. Filtriranje v izločalih torej zadržuje krvna telesca v notranjosti krvnih žil, skozi stene žile pa prepušča vodo z raztopljenimi snovmi. Vodo nato celice v ledvicah ponovno vsrkavajo v kri, s čimer preprečijo preveliko izgubo tekočine, preostanek pa gre naprej do zbirališča, mehurja, in nato po sečnici v okolje.