Ana se premražena zbudi in nejevoljna zagleda v svoji postelji nepovabljeno gostjo. Le kaj bo zdaj?

Ana: Le kdo me stalno vleče in vleče in vleče za nos in me vleče na tla in vleče odejo z mene? … Hej, tat, vrni mi odejo!
Zvezdana: Ne, ne dam!
Ana: Kaj?! Ne daš?! Potem pa na še nekaj za nameček! Pritepenka! (Jo udari.)
Zvezdana: Uuuuh! Če sem jaz pritepenka, pa bodi ti – pretepenka! Na nazaj! (Jo udari nazaj.)
Ana: Jojojojojoj!
Zvezdana: Bumf! Zdaj pa imaš!
Ana: Tresk!
Zvezdana: Oooopaaa!
Ana: Odejo sèm, saj je postelja moja, moja, moja!
Zvezdana: Ne, ne, ne, ne in še tisočkrat ne!
Ana: Ja, ja, ja in še ena po nosu in še milijonkrat ja!
Zvezdana: Ne in pika!
Ana: Ja in klicaj!
Zvezdana: Aaaauuč! Na!
Ana: Uuuuf!
Zvezdana: Ojojoooojoooojooooj!

A nenadoma se zgodi čudež: zaradi silnega prerivanja in pretepanja odeja zdrsne z Zvezdane na tla in Anino posteljo razsvetli zlatomodri sij bojevite zvezdice! …

Ana: Faaantaaaastično! Se ti tako svetiš?! Je to privid ali resnica?!
Zvezdana: Žal, resnica.
Ana: Počakaj, resnica, da si pomanem oči! … Še zmeraj si tukaj!
Zvezdana: Seveda sem. Hočeš, da te uščipnem, če ne verjameš?!
Ana: Nikar, si me že dovolj poščipala. Dajva, skleniva premirje!
Zvezdana: Rade volje, ker tako krepko udrihaš.
Ana: Kdo si vendar?! Od kod si?!
Zvezdana: Zvezdica Zvezdana sem, doma iz ozvezdja Mize. Kdo si pa ti, ki se tako imenitno boksaš?
Ana: Ana sem, samo navadna deklica Ana.
Zvezdana: Sijajno! Jutri se bom považila pred svojimi zvezdnimi prijateljicami, da sem se ravsala z nevarno pošastjo, ki se ji reče deklica Ana.
Ana: Niti malo nisem nevarna, še manj pa pošast! Ampak … Kako si zašla v mojo posteljo?
Zvezdana: V tvoje ozvezdje sem se pretihotapila, ker so me iz vseh drugih napodili.
Ana: Kdo le?
Zvezdana: Najprej neki kruti satelit. Kar zasedel je moje mesto na nebu in me nagnal iz moje hiške.
Ana: Grobijan! A veš, tudi meni se je včeraj pripetila podobna grdobija. Pomisli, moj sosed Črt, nesramnež, je mene in moje prijateljice kar meni nič tebi nič prepodil z našega dvorišča.
Zvezdana: Fuuuj!
Ana: Ta Črt je res en velik fuj! A hitro pripoveduj naprej!
Zvezdana: Po tem, ko sem se komaj komaj rešila iz satelitovih krem­pljev, sem se namenila prenočit v nebesnem hotelu v ozvezdju Omare. A cene so bile naravnost astronomske in jaz reva še zdaleč nisem premogla dovolj zlatega zvezdnega prahu, da bi plačala sobo.
Ana: Ah, te prismojene težave z denarjem! Tudi jaz si včeraj nisem mogla privoščiti sladoleda, ker nisem imela dovolj cvenka pri sebi.
Zvezdana: Potlej sem se pa od utrujenosti kar zleknila na nebesno jaso v ozvezdju Preproge. Ampak zaman: od nekod se je brž vzel nek butast vesoljski paznik, da sem morala še enkrat pokazati pete.
Ana: Ubožica! Veš, tudi jaz in moje prijateljice smo to že doživele. V vsej okolici ni niti ene same zelenice, ko se pa hočemo igrati na travi v parku, zmeraj privihra paznik in nas prežene.
Zvezdana: Videti je, da imamo po vsem vesolju enake težave. To me tolaži! No, samo da sem navsezadnje priromala do tvojega ozvezdja. Tisti eter je bil že tako leden …
Ana: Eter?! Kaj pa je to?
Zvezdana: Eter je redek piš, ki eje od enega konca neskončnosti do drugega.
Ana: Eje od enega konca neskončnosti do drugega?! Potem pa mora biti eter nekakšen vesoljski veter.
Zvezdana: Veter?!
Ana: Ja! Pri nas, na Zemlji, pravimo, da veter veje od obzorja do obzorja.
Zvezdana: Hura! Eter, ki eje, se rima z vetrom, ki veje! In jaz, zvezdica Zvezdana, se rimam s tabo, deklico Ano!
Ana: In najine težave z vsemi tistimi presnetimi sateliti in Črti in nebesnimi hotelirji in zemeljskimi trgovci in pazniki parkov in nebesnih jas se tudi do pičice rimajo!
Zvezdana: Vse vsemirje se rima, rima!
Ana: In sicer tako zelo, da vsemirje ni več vsemirje, ampak – vserimje!
Zvezdana: Živelo vserimje!
Obe: Živelo vserimje! …

(Odlomek)

Ko zasliši, da Ana v spanju kriči, v sobo vstopi mama, ki jo skrbi, da je hčerko tlačila mora. Po krajšem pogovoru ji vošči lahko noč in odide, Ana pa žalostna spozna, da se je poslovila tudi njena prijateljica Zvezdana.