Ana se premražena zbudi in nejevoljna zagleda v svoji postelji nepovabljeno gostjo. Le kaj bo zdaj?

Ana: Le kdo me stalno vleče in vleče in vleče za nos in me vleče na tla in vleče odejo z mene? … Hej, tat, vrni mi odejo!
Zvezdana: Ne, ne dam!
Ana: Kaj?! Ne daš?! Potem pa na še nekaj za nameček! Pritepenka! (Jo udari.)
Zvezdana: Uuuuh! Če sem jaz pritepenka, pa bodi ti – pretepenka! Na nazaj! (Jo udari nazaj.)
Ana: Jojojojojoj!
Zvezdana: Bumf! Zdaj pa imaš!
Ana: Tresk!
Zvezdana: Oooopaaa!
Ana: Odejo sèm, saj je postelja moja, moja, moja!
Zvezdana: Ne, ne, ne, ne in še tisočkrat ne!
Ana: Ja, ja, ja in še ena po nosu in še milijonkrat ja!
Zvezdana: Ne in pika!
Ana: Ja in klicaj!
Zvezdana: Aaaauuč! Na!
Ana: Uuuuf!
Zvezdana: Ojojoooojoooojooooj!

A nenadoma se zgodi čudež: zaradi silnega prerivanja in pretepanja odeja zdrsne z Zvezdane na tla in Anino posteljo razsvetli zlatomodri sij bojevite zvezdice! …

Ana: Faaantaaaastično! Se ti tako svetiš?! Je to privid ali resnica?!
Zvezdana: Žal, resnica.
Ana: Počakaj, resnica, da si pomanem oči! … Še zmeraj si tukaj!
Zvezdana: Seveda sem. Hočeš, da te uščipnem, če ne verjameš?!
Ana: Nikar, si me že dovolj poščipala. Dajva, skleniva premirje!
Zvezdana: Rade volje, ker tako krepko udrihaš.
Ana: Kdo si vendar?! Od kod si?!
Zvezdana: Zvezdica Zvezdana sem, doma iz ozvezdja Mize. Kdo si pa ti, ki se tako imenitno boksaš?
Ana: Ana sem, samo navadna deklica Ana.
Zvezdana: Sijajno! Jutri se bom považila pred svojimi zvezdnimi prijateljicami, da sem se ravsala z nevarno pošastjo, ki se ji reče deklica Ana.
Ana: Niti malo nisem nevarna, še manj pa pošast! Ampak … Kako si zašla v mojo posteljo?
Zvezdana: V tvoje ozvezdje sem se pretihotapila, ker so me iz vseh drugih napodili.
Ana: Kdo le?
Zvezdana: Najprej neki kruti satelit. Kar zasedel je moje mesto na nebu in me nagnal iz moje hiške.
Ana: Grobijan! A veš, tudi meni se je včeraj pripetila podobna grdobija. Pomisli, moj sosed Črt, nesramnež, je mene in moje prijateljice kar meni nič tebi nič prepodil z našega dvorišča.
Zvezdana: Fuuuj!
Ana: Ta Črt je res en velik fuj! A hitro pripoveduj naprej!
Zvezdana: Po tem, ko sem se komaj komaj rešila iz satelitovih krem­pljev, sem se namenila prenočit v nebesnem hotelu v ozvezdju Omare. A cene so bile naravnost astronomske in jaz reva še zdaleč nisem premogla dovolj zlatega zvezdnega prahu, da bi plačala sobo.
Ana: Ah, te prismojene težave z denarjem! Tudi jaz si včeraj nisem mogla privoščiti sladoleda, ker nisem imela dovolj cvenka pri sebi.
Zvezdana: Potlej sem se pa od utrujenosti kar zleknila na nebesno jaso v ozvezdju Preproge. Ampak zaman: od nekod se je brž vzel nek butast vesoljski paznik, da sem morala še enkrat pokazati pete.
Ana: Ubožica! Veš, tudi jaz in moje prijateljice smo to že doživele. V vsej okolici ni niti ene same zelenice, ko se pa hočemo igrati na travi v parku, zmeraj privihra paznik in nas prežene.
Zvezdana: Videti je, da imamo po vsem vesolju enake težave. To me tolaži! No, samo da sem navsezadnje priromala do tvojega ozvezdja. Tisti eter je bil že tako leden …
Ana: Eter?! Kaj pa je to?
Zvezdana: Eter je redek piš, ki eje od enega konca neskončnosti do drugega.
Ana: Eje od enega konca neskončnosti do drugega?! Potem pa mora biti eter nekakšen vesoljski veter.
Zvezdana: Veter?!
Ana: Ja! Pri nas, na Zemlji, pravimo, da veter veje od obzorja do obzorja.
Zvezdana: Hura! Eter, ki eje, se rima z vetrom, ki veje! In jaz, zvezdica Zvezdana, se rimam s tabo, deklico Ano!
Ana: In najine težave z vsemi tistimi presnetimi sateliti in Črti in nebesnimi hotelirji in zemeljskimi trgovci in pazniki parkov in nebesnih jas se tudi do pičice rimajo!
Zvezdana: Vse vsemirje se rima, rima!
Ana: In sicer tako zelo, da vsemirje ni več vsemirje, ampak – vserimje!
Zvezdana: Živelo vserimje!
Obe: Živelo vserimje! …

(Odlomek)