Nela in Jani v šoli nista sedela drug poleg drugega. Za eno klop­jo tako ali tako ne bi imela prostora. Nela je sedela poleg suhljate Regine in Jani poleg koščenega Bertija Kovača. Jani je rad pisal spise. O računanju pa ni imel pojma. Nela je delala v spisih ogromno napak, računati pa je znala tako hitro in tako natančno kot nihče drug v razredu.
Janijeva mama je bila ambiciozna ženska. Janiju je obljubila, da mu bo kupila nov kasetar, če bo naslednjo šolsko nalogo iz matematike pisal pet. Jani je vsak dan po dve uri vadil računanje, kajti nujno je potreboval nov kasetar. Dosedanji je že tako hreščal, da so ga bolela ušesa. Mama mu je pomagala pri računanju. V takih trenutkih je Nela sedela pri oknu in se režala kot pečen maček, ko je slišala glas Janijeve mame. Ta je namreč kričala: »Tak tepec pa tudi ne moreš biti! Če trije delavci potrebujejo šest ur, potem potrebuje en delavec …?«
»Dve uri,« je zaslišala Nela Janijev odgovor. In potem je tlesknilo, Jani je zatulil in Nela je pomislila: Čisto prav se mu godi! Tako butast pa tudi ne moreš biti!
Dan pred šolsko nalogo iz matematike je rekel Neli Vili Novak: »Če mi jutri pošlješ plonkec, te bom za zmeraj pustil na miru in ti živ dan ne bom več nagajal!«
Nela si ni mogla predstavljati kaj lepšega kot to, da bi jo Vili za zmeraj pustil pri miru. Zato je sklenila, da bo tiste štiri naloge napisala na majhen listič in ga vrgla Viliju.
Nela je bila zjutraj pred šolo tako nervozna, da je mami ukradla kozarec češpljeve čežane in ga – za pomiritev – do dna postrgala na stranišču. Na poti v šolo je od Regine kupila malico in jo na hitro pomlatila. Potem ji je vsaj za silo odleglo.
Pred šolskimi vrati je stal Vili Novak. Nelo je bok­snil v trebuh, ko je hotela mimo njega, in rekel: »In še nekaj ti mora biti jasno, sodček: če se bo zadeva ponesrečila, bom iz tebe naredil palačinko!«
Nela je stekla k hišniku po tri zavojčke kakava in jih – brez slamice – izpraznila.
Šolsko nalogo iz matematike so pisali prvo uro. Nela je položila listič za Vilija na svoj zvezek, kot da je pivnik. Vsakokrat je najprej napisala račun v zvezek in nato še na listič. Zložila je listič in čakala, da je učiteljica, gospa Vrabec, kihnila. (Gospa Vrabec je pogosto kihala!) Potem ko je gospa Vrabec kihnila, je vzela robček in se useknila. Nela je dvignila roko z lističem. Gospa Vrabec si je ogledovala smrkelj v robčku. Nela je široko zamahnila in zalučala listič. Listič je zletel preko štirih otroških glav, med njimi je bila tudi Vilijeva glava, in pristal poleg umivalnika. Nihče razen Nele in Vilija ga ni opazil.
»Koza trapasta,« je zamrmral Vili.
Gospa Vrabec je zaklicala: »Mir!«, pospravila robček in se ponovno ozrla po razredu. Videla je, da je Jani rdeč kot kuhan rak, in slišala je, da sopiha. Sopihal je, ker je s tako ihto računal napačno in ker je videl, kako se mu oddaljuje upanje na kasetar. Poleg tega je bil strašansko žejen, ker je na poti v šolo – za pomiritev – pojedel šest slanih prest – in od slanih prest je človek zelo žejen.
»Se ne počutiš dobro, Jani?« je vprašala gospa Vrabec.
»Žejen sem,« je potožil Jani.
»Potem pa naredi požirek vode,« mu je svetovala gospa Vrabec.
Jani je vstal in odšel k vodovodu. Pri tem je stopil na žvečilni gumi, ki ga je nekdo pljunil na tla.
Žvečilni gumi se mu je prilepil na podplat.
Jani je popil štiri kozarce vode, potem pa je rekla gospa Vrabec: »No, zdaj bo pa dovolj! Saj nisi krava!«
Jani se je vrnil v svojo klop in pri tem s čevljem, na katerega se mu je prilepil žvečilni gumi, stopil na plonkec in plonkec se je prilepil na žvečilni gumi. Jani je imel zlizane podplate. Začutil je kepico žvečilnega gumija in plonkec.
Nekaj me tišči, je pomislil.
Dvignil je nogo. Hvala bogu je ravno v tem hipu gospa Vrabec spet kihnila. In pri tem zamižala.
Jani je začudeno odtrgal listič z žvečilnega, ga odprl in ves zasijal.
Listič je vtaknil pod pivnik zvezka s šolskimi nalogami in zamrmral: »Hvala, angel varuh!«
Jani je bil sveto prepričan, da je njegovo sinočnjo molitev uslišal angel varuh. Prepisal je vse štiri primere, in ko je zadnji rezultat dvakrat podčrtal, je zazvonilo. Jani je zaprl zvezek, zadovoljno pogledal naokrog in se začudil, ko ga je Nela prebodla s sovraž­nim pogledom in mu zažugala s pestjo. In ko je potem v odmoru Vili debelo Nelo mahnil po glavi z matematičnim učbenikom, je Jani zamrmral: »Kar daj jo, Vili! Kakšna trapa! Takole brez razloga mi žuga s pestjo!«

(Odlomek)
Prevedla Lučka Jenčič