Vsak otrok ima v kakšnih čevljih vezalke in tudi Peter jih je imel. Ni jih preveč maral, ker vsakdo ve, da je vezalke težko zavezati. Ampak maral ali ne, tudi vezalke morajo živeti. In kdor živi, tudi sanja – to je kot pribito. In Petrovi vezalki se je sanjalo tole:
Bila je zavozlana in na vse pretege se je trudila, da bi se odvozlala. Zvijala se je, zvijala in res razvozlala vse svoje vozle, pri tem pa je zlezla tudi iz luknjic v čevljih in obležala na tleh. No, in ko je že tako lepo svobodno ležala na tleh, je zlezla še malo po sobi in si vse ogledala. Mahnila jo je v vežo in pokukala na vrt, tam pa je naletela na krasno rožnato vezalko. »Gospodična,« je rekla tista rožnata vezalka, »kak­šne čudovite rumene barve ste. In kako zanimivo skuštrano glavo imate! Še nikoli nisem srečal skuštranega deževnika. Gospodična, jaz vas ljubim.«
»Bla, bla, bla, to me sploh ne zanima,« je rekla vezalka in zlezla nazaj v hišo. Prilezla je v kuhinjo, tam pa je Peter ravno »sek sek sek« delal rezance. Rezanci so bili dolgi in rumeni kot kakšne vezalke. Nekaj jih je padlo na tla, Peter se je sklonil, da bi jih pobral, pri tem pa je pobral tudi vezalko. Vse skupaj je stresel v steklen kozarec in tam je vezalka z drugimi rezanci ponosno čakala, da jo skuhajo v juhi in da pride na porcelanast krožnik z zlatim robom.