Lahko uradno potrdim, da sva bila z Elizabeto najsrečnejši par na obali to poletje. Betka je bila čudovita, skratka popolna. Bila sva si podobna v svoji različnosti, oba nekoliko staromodna, nagnjena k romantičnim sprehodom in samoti. Da se prav razumemo, nisva se skrivala pred drugimi, samo ljudje znajo biti tako nemogoče zoprni, posebno, ker se vtikajo tja, kjer jih nič ne briga, se pravi, pras­kajo se tam, kjer jih ne srbi, se pravi, ne pometajo pred lastnim pragom, oh, kaj blebečem, saj mi je bilo vseeno.
Nič ne bom pisal o prvih poljubih, ker se to tiče samo naju z Betko, tudi ne o skrivnostih, ki sva si jih izrekla, to je samo najin zaklad.
Problem je bil, ker je bila obala natlačena s turisti. Moral sem si sposojati čoln od Sinetovega očeta, ki je bil fer, samo brez pripombe pa ni mogel niti on:
– Pa pazi nanjo, kot da ti je lastna sestra!
Kakšna primerjava?!
Seveda tudi gospa mama ni mogla brez nasvetov:
– Nič se ne bom vmešavala, samo toliko, nič več te ni doma, pred mano ne skrivaj ničesar, lahko jo povabiš k nam.
– Koga? sem se delal neumnega.
– Gaj, prosim te, saj sem te videla z njo, kako se držita za rokce.
– In?
– Nič in, rekla sem samo, da bi jo rada spoznala.
Sreča, da je moja Elizabeta vse to razumela, še več, znala je ceniti moj trud, mojo ljubezen, če že hočete.
– Veš, Gaj, to je moje najlepše poletje.
– Moje tudi.
– Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bo tako.
– Jaz tudi.
(V teh dialogih se nisem ravno izkazal, pa kaj, sem se
vrgel pač po mojem Izidorju, ki ga nisem več podcenjeval.)– Veš, srečna sem, da bi kričala.
– Jaz tudi.
– Niti pomisliti nočem na konec poletja.
– Jaz tudi ne.
(Besedni zaklad mi je popolnoma odpovedal, da o srhu, ki me je zagrabil kot krč ob njenih zadnjih besedah, ne rečem nič.)
– Samo ne stokajva, greva raje na ples. Prav? Ali bi šel raje na sprehod do Mesečevega zaliva?
– Če mene vprašaš, Mesečni zaliv.
Tiste prekrasne dni, ki so neopazno bežali, nisem niti pomislil na film o Ulici svobode, dovolj mi je bilo, da v njej prebiva Betka. Nisem pomislil niti na šolo, prijatelje, sorodnike, celo gospe Pehti sem brezplačno dostavil tono robe na njen hrib.
– Mladi mož, to lahko rečem, vi ste iz stare šole, kavalir, iz vas nekaj bo, je rekla.
– Hvala gospa, še drugič.
(Ne vem, zakaj sem ji govoril te oslarije, človek je pač zmešan od vsega, slovo je trkalo na vrata.)
Še nebo se je poslavljalo od Elizabete, ki ni mogla skriti solz. Sam sem se začasno zadržal, kaj pa bi ljudje mislili? Piši mi, piši, med zimskimi počitnicami se pa vidiva, je odmevalo od valov.

(Odlomek)