Slovenci v prvi jugoslovanski državi

V prejšnjih poglavjih si spoznal/-a, da so Slovenci že med prvo svetovno vojno pripravili načrte za preureditev Avstro-Ogrske.
Avgusta 1918 so slovenski politiki ustanovili Narodni svet z namenom, da uresniči voljo slovenskega naroda do samoodoločbe in neodvisne jugoslovanske države. Predstavniki vseh treh južnoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski (Slovencev, Hrvatov, Srbov) so ustanovili skupno vrhovno politično predstavništvo Narodni svet SHS (vijeće) v Zagrebu, ki je pripravilo odcepitev od Avstro-Ogrske.

29. oktobra 1918 je Narodni svet SHS ustanovil samostojno državo – Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS). V Ljubljani jo je predstavljala Narodna vlada.

Država SHS se je spopadala z mnogimi težavami:
• ni dobila mednarodne podpore in priznanja najmočnejših držav,
• nerešeno je bilo vprašanje zahodne in severne meje (na Koroškem so potekali boji za vzpostavitev severne meje, Italijani pa so začeli zasedati ozemlje na zahodu),
• socialni problemi so povzročali nemire, v državi je vladala splošna zmeda,
• med Srbi je bila močna želja po združitvi s Kraljevino Srbijo.
Voditelji Države SHS so podprli združitev s Kraljevino Srbijo.

ZANIMIVO
• Narodni svet SHS je vodil Slovenec dr. Anton Korošec, vodilni politik stranke SLS.
• Narodni svet SHS je načrtoval tudi priključitev Vojvodine, a so se vojvodinski politiki odločili za priključitev neposredno h Kraljevini Srbiji.

1. decembra 1918 je srbski prestolonaslednik, regent Aleksander Karađorđević, v Beogradu razglasil združitev Države SHS in Kraljevine Srbije (ki se je tik pred tem združila s Kraljevino Črno goro) v novo državo – Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevino SHS).
V okvir Kraljevine SHS je prišel največji del Slovencev, približno dve tretjini (okoli 1 milijon).

Razvoj slovenske državnosti, ki se je začel z ustanovitvijo Države SHS, je bil prekinjen. Samostojna Narodna vlada je bila razpuščena, namesto nje pa ustanovljena Deželna vlada za Slovenijo, odvisna od odločitev v Beogradu.

ZANIMIVO
• Narodna manjšina v Kraljevini SHS so postali tudi Nemci in Madžari.
• Stopnja nepismenosti je ob ustanovitvi Kraljevine SHS v Sloveniji znašala 8,85 %, v Makedoniji pa 83,86 %.

Kraljevina SHS je veljala za eno gospodarsko najmanj razvitih držav v Evropi. Med posameznimi deli države so bile v gospodarski razvitosti velike razlike. Del, ki je bil prej del Avstro-Ogrske (Slovenija, deli Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Vojvodina), je bil gospodarsko razvitejši, imel je več industrijskih središč in boljše prometne povezave.

V času med obema vojnama so se v Kraljevini SHS (kasneje preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo) zvrstila tri obdobja:

• obdobje parlamentarne demokracije (1921−1929),
• obdobje kraljeve diktatura (1929−1934),
• obdobje kraljevega namestništva (1934−1941).

ŠTAJERSKA

Ob nastanku Države SHS je major avstro-ogrske vojske Rudolf Maister prevzel vojaško oblast v Mariboru in okolici. Upravo na slovenskem Štajerskem je nato prevzel Narodni svet, majorju Rudolfu Maistru pa podelil naziv general. Novembra 1918 je general Maister prevzel vodenje obrambnih sil Države SHS na Štajerskem in v delu vzhodne Koroške. 

S prostovoljci je Maister z odločno vojaško akcijo zasedel celotno Spodnjo Štajersko. Na pariški mirovni konferenci so njegov dosežek priznali in za mejo med Republiko Avstrijo in Kraljevino SHS na Štajerskem določili reko Muro.

ZANIMIVO
• 20. novembra 1918 so Maister in prostovoljci v Mariboru ustanovili mariborski pešpolk, ki je bil prva redna slovenska vojska s slovenskimi častniki in slovenskim poveljevanjem.
• V spomin na 23. november 1918, ko je Rudolf Maister razorožil zaščitno stražo (t. i. zeleno gardo) mariborskih Nemcev, obeležujemo državni praznik.

KOROŠKA

Slovenskim enotam kljub nekaterim uspehom (zavzetje obmejnega južnega dela Koroške) ni uspelo zasesti narodnostno mešane Koroške, srbska vojska (po ustanovitvi Kraljevine SHS) pa je tja prišla zelo pozno. 

Na pariški mirovni konferenci so odločitev, v kateri državi bi želeli živeti, prepustili prebivalcem južne Koroške. Kraljevini SHS pa so prisodili ozemlje Jezerskega in Mežiške doline.

Ob koncu vojne je italijanska vojska zasedla ozemlje, ki ji je bilo obljubljeno z londonskim memorandumom, in še nekaj sosednjih predelov. Na pariški mirovni konferenci je delegacija Kraljevine SHS zahtevala narodnostno mejo. Mirovna konferenca je določitev meje prepustila pogajanjem med državama.

Leta 1919 je komunistična partija na Madžarskem ustanovila sovjetsko republiko. Da bi jo uničile, so vojaško posredovale sosednje države, tudi vojska Kraljevine SHS, ki so ob tem zasedle madžarsko ozemlje.

Meja med Kraljevino SHS in Madžarsko je bila določena s trianonsko pogodbo leta 1920. Začrtana je bila tako, da je v veliki meri upoštevala predloge Kraljevine SHS, ki je dobila Prekmurje, ki je prvič postalo del slovenske politične skupnosti.

Nove državne meje so velik del Slovencev in slovenskega ozemlja ločile od matične države. Slovenci v Avstriji, Italiji in na Madžarskem so se znašli v položaju narodne manjšine.

ZANIMIVO
• Do uvedbe avtoritarne oblasti (1933) je Koroška slovenska stranka ob volitvah v koroški deželni zbor vedno dobila dovolj glasov za izvolitev dveh slovenskih predstavnikov.
• Veliko Slovencev se je iz Italije izselilo, največ v sosednjo Kraljevino SHS (Jugoslavijo), nekaj tudi v Južno Ameriko, največ v Argentino.

Fašistično nasilje v Italiji je med Slovenci povzročilo odpor. Ustanovljene so bile ilegalne odporniške skupine, ki so na fašistično nasilje odgovarjale z nasiljem. Najbolj znani organizaciji sta bili Borba in Tigr (ime pomeni Trst – Istra – Gorica – Reka).

• Njuni člani so požigali italijanske vrtce in šole, napadali fašiste, širili propagandno literaturo in izvajali oborožene akcije.
• S svojim delovanjem sta hoteli svetovno javnost opozoriti na položaj slovenske in hrvaške manjšine v Julijski krajini. Njun cilj je bila priključitev Primorske in Istre h Kraljevini Jugoslaviji.

Fašistična oblast je upornikom in še nekaterim zavednim Slovencem sodila na dveh tržaških procesih, leta 1930 in 1941. Nekateri od njih so bili obsojeni na smrt, drugi pa na zaporne kazni.

Med obema vojnama, v času prve Jugoslavije, so na Slovenskem delovali trije politični tabori. Njihovo delovanje se je odzivalo na politične razmere v državi.

• Najmočnejši je bil katoliški tabor, v katerem je imela glavno vlogo Slovenska ljudska stranka (SLS), ki je na volitvah dobivala večino glasov.

• Zaradi gospodarskih kriz in težkega položaja delavcev so bila vse pomembnejša stališča strank, ki so se štele za delavske.

• Liberalni tabor je imel najmanj podpornikov.

ZANIMIVO
SLS je na volitvah leta 1920 dobila 36 % glasov, od leta 1927 dalje pa okoli 60 %.

Kraljevina SHS je 28. junija 1921, na dan sv. Vida, dobila prvo ustavo, imenovano vidovdanska ustava.

Mnoga napredna določila v ustavi se niso upoštevala. Svoboda tiska in združevanja sta bili kmalu omejeni, saj je bil leta 1921 sprejet Zakon o zaščiti države, s katerim je bila prepovedana komunistična stranka in vsa njena dejavnost.

Večina nesrbskih narodov, zlasti Slovenci in Hrvati, je vidovdanski ustavi zaradi centralizma in unitarizma nasprotovala in zahtevala avtonomijo ter priznanje svojih narodnih pravic.

Razdeljenost med podporniki unitarizma in centralizma ter zagovorniki narodnih avtonomij je povzročala stalne politične krize v državi. Samovoljno poseganje kralja v politiko je spore poglobilo. Zaradi političnih napetosti, ki so poleti 1928 privedle celo do strelskega obračuna v Narodni skupščini, je 6. januarja 1929 kralj uvedel diktaturo, s katero je razpustil parlament in preklical vidovdansko ustavo.

ZANIMIVO
Med zasedanjem Narodne skupščine v Beogradu 20. junija 1928 je črnogorski poslanec Srbske radikalne stranke streljal na poslance Hrvaške kmečke stranke, najmočnejše hrvaške stranke. Pri tem sta bila dva poslanca ubita, dva ranjena, vodja stranke Stjepan Radić pa je zaradi strelnih ran kasneje umrl.

Večinski del Slovencev je diktaturi nasprotoval, med njimi tudi pretežni del pripadnikov razpuščene Slovenske ljudske stranke, največje slovenske stranke. Njeni voditelji so bili zaradi tega preganjani. V Sloveniji so diktaturo podpirali le privrženci nekaterih nekdanjih liberalnih strank.

Leta 1932 so slovenski politiki, ki so nasprotovali kraljevi diktaturi, pripravili nacionalne zahteve, ki jih lahko prebereš v spodnjem viru.

Oktobra 1934 je bil med obiskom Francije kralj v atentatu ubit, zaradi česar so v Kraljevini Jugoslaviji nastopile politične spremembe.

ZANIMIVO
Atentat na kralja Aleksandra v Marseillu je izvedel makedonski nacionalist Vlado Černozemski, atentat so pomagali organizirati hrvaški ustaši. Razlog za atentat je bilo nasprotovanje kraljevi unitaristični politiki.

Po smrti Aleksandra I. je zaradi mladoletnosti novega kralja oblast v državi prevzelo kraljevo namestništvo, ki ga je vodil knez Pavle Karađorđević.

• Delovanje mnogih meščanskih strank, ki niso bile vsedržavne, je bilo sprva še vedno prepovedano, vendar se je preganjanje političnih nasprotnikov omililo.

• Vlada je dosegla dogovor s Hrvati in leta 1939 je bila ustanovljena banovina Hrvaška. Hrvati so dobili politično, gospodarsko in kulturno avtonomijo.

ZANIMIVO
Knez Pavle Karađorđević, ki je študiral na oxfordski univerzi, je bil povezan z britansko aristokracijo. Preziral je »balkansko miselnost«, značilno za Kraljevino Jugoslavijo.

Položaj Slovencev v Dravski banovini se je izboljšal. Prepuščeno jim je bilo, da so bolj samostojno odločali o banovinskih zadevah, vendar avtonomije niso dobili, čeprav je bilo stanje v Dravski banovini podobno »tihi« banovini.

Ob koncu 30. let se je država znašla pod velikim političnim in gospodarskim pritiskom Nemčije in Italije. Knez namestnik Pavle se je izmikal vabilom za pridružitev k trojnemu paktu.
Zaradi nepripravljenosti države na vojno ter nepripravljenosti Francije in Velike Britanije, da bi ji pomagali ob morebitnem napadu, je Kraljevina Jugoslavija 25. marca 1941 pristopila k trojnemu paktu. Nekaj dni kasneje je skupina vojakov izvedla državni udar, čemur je sledil nemški napad na Jugoslavijo. Jugoslovanska vlada je odšla v London.

Z vstopom v Kraljevino SHS je slovenski del postal gospodarsko najrazvitejši del nove države. Možnost dostopa do novih trgov v drugih jugoslovanskih, balkanskih in bližnjevzhodnih deželah je ugodno vplivala na razvoj slovenske industrije. Značilno je bilo pomanjkanje domačega kapitala. Tuji podjetniki (predvsem avstrijski, češki in francoski) so bili lastniki številnih podjetij in bank.

• Številni industrijski obrati, ki so delovali že v Astro-Ogrski, so se razširili in modernizirali: železarne, cementarne, papirnice, železarske delavnice, obrati tekstilne, kovinske, lesne in druge industrije. Zgrajene so bile številne nove tovarne.
• Mreža železnic in cest je bila razvejana in dobro razvita.
• Po mestih in podeželju so širili električno napeljavo.

Svetovna gospodarska kriza 1929–1933 je slovensko industrijo močno prizadela. Mnoga podjetja so propadla, brezposelnost je bila visoka in vrstile so se stavke delavcev.
Do začetka druge svetovne vojne si je gospodarstvo deloma opomoglo.

ZANIMIVO
• Ob nastanku jugoslovanske države je bilo v Sloveniji 275 tovarn, do 2. svetovne vojne pa se je njihovo število skoraj podvojilo (na 523).
• Nezaposlenost v času gospodarske krize je bila v Sloveniji zelo visoka, okoli 27 %.
• Skoraj 60 % slovenskih kmetij je bilo manjših od 5 hektarjev.

Največji delež v slovenskem gospodarstvu je predstavljalo kmetijstvo, ki pa je bilo v Kraljevini SHS v slabem položaju.

• Slovenske kmete so zelo prizadele meje, ki so otežile izvoz njihovih pridelkov v Avstrijo, hkrati pa so se na slovenskem trgu pojavili cenejši kmetijski pridelki z juga države.
• Zaradi majhnosti posesti, slabe rodovitnosti in slabe tehnične opreme kmetje niso mogli pridelati dovolj za svoje preživetje.
• Zaradi prezadolženosti kmetje niso imeli sredstev za nakup strojev.
• V času gospodarske krize se je položaj kmetov še poslabšal.

Država je v drugi polovici 30. let pomagala zadolženim kmetom z odpisom in odlogom vračanja dolgov; njihov položaj se je zatem nekoliko izboljšal.

Čas prve jugoslovanske države je bil za slovensko kulturo čas velikega napredka.
• Temeljito se je spremenila vloga slovenščine, ki je postala učni jezik na vseh šolah.
• Poleg razvejane mreže osnovnih šol so se ustanavljale številne srednje šole, na pomenu so pridobile tako gimnazije kot strokovne šole, ki so izobraževale specializirane delavce.

Ljubljanska univerza je postala središče razvoja slovenske znanosti. Naraščajoče število slovenskih izobražencev je vplivalo na razmah kulture in znanosti.

ZANIMIVO
Ana Mayer-Kansky je bila leta 1920 prva, ki je prejela doktorat Univerze v Ljubljani, bila je tudi ena prvih slovenskih znanstvenic (kemičarka).

ZANIMIVO
Arhitekt Jože Plečnik je preoblikoval Ljubljano: stavba Narodne in univerzitetne knjižnice, ureditev bregov Ljubljanice (Tromostovje in Čevljarski most), osrednja mestna tržnica, Poletno gledališče Križanke, stadion za Bežigradom, kompleks mrliških vežic na pokopališču Žale ter Cerkev Sv. Mihaela na Barju.

SLOVENSKI ŠPORT 

Slovenski šport je v medvojnem času doživel preporod. Priljubljeni športi so bili orodna telovadba (gimnastika), nogomet, planinarjenje. Mnogi tekmovalci so dosegli vidne mednarodne uspehe.

ZANIMIVO
Orodni telovadec Leon Štukelj je osvojil šest medalj na olimpijskih igrah: leta 1924 dve zlati, leta 1928 zlato in dve bronasti ter leta 1936 srebrno medaljo.

Največji delež prebivalstva, približno polovico, so predstavljali kmetje. Njihovo življenje je bilo težko. Kmečko delo je potekalo ves dan, od ponedeljka do sobote. Počitku in razvedrilu so bile namenjene le nedelje  in verski prazniki. Zaradi težkih razmer na podeželju in širokih možnosti zaposlovanja v tovarnah so se kmetje izseljevali s podeželja.

V času med obema vojnama je naraščalo število delavcev, predstavljali so približno eno tretjino prebivalcev. Življenje delavskih družin je bilo težko, delavci in njihovi družinski člani so bili večkrat lačni. Zaščita delavcev je bila zakonsko urejena, dovoljevala je največ osemurni delavnik. Delavci so imeli urejeno zdravstveno in bolniško zavarovanje. Zaradi pomanjkanja nadzora pa so bile delavske pravice večkrat kršene. Naraščal je delež zaposlitev med ženskami. V času gospodarske krize v 30. letih so se nizki zaslužki delavcev še znižali, številni delavci so izgubili zaposlitev.

Najnižji je bil delež meščanstva.
Srednje meščanstvo so predstavljali manjši trgovci, obrtniki, državni uradniki ali nižji uradniki v podjetjih, učitelji.
Premožni meščani so bili lastniki tovarn in podjetij, veletrgovci, bančniki, visoki uradniki in izobraženci.
Glavni nosilci javnega družabnega življenja meščanov so bila društva in združenja, športni in kulturni klubi. Meščani so se udeleževali koncertov, literarnih večerov, gledaliških predstav, družabnih (plesi, hišne zabave) in športnih prireditev. Med premožnimi meščani je bilo zelo priljubljeno tudi preživljanje počitnic ob Jadranskem morju na Hrvaškem ter potovanja v tuje kraje.