Slovensko narodno gibanje v drugi polovici 18. stoletja in predmarčni dobi

Druga polovica 18. stoletja je bila obdobje razsvetljenega absolutizma in razširitve razsvetljenskih idej v Habsburški monarhiji in slovenskih deželah. Nove ideje in pogled na svet so vplivali na začetek slovenskega narodnega preporoda (prebujenja).

• Narodni buditelji so bili majhna skupina, sestavljena iz izobražencev. Združevali so se v Pohlinovem in Zoisovem krožku, ki sta predstavljena v spodnji preglednici.
• Menili so, da je slovenski jezik pomemben in ni nič manj vreden od nemščine; poudarjali so pomen slovenske kulture.
• Širili so zavest o enotnosti slovenskega naroda ter spodbujali zanimanje za zgodovino slovenskih dežel in njihovo kulturno dediščino.
• Nastala so prva dela, ki so bila pisana v slovenskem jeziku in so bila namenjena šolski uporabi, kar je bilo povezano s šolsko reformo vladarice Marije Terezije.

Leta 1809 je Napoleon premagal Avstrijsko cesarstvo in zasedeno ozemlje povezal v posebno upravno enoto v okviru Francoskega cesarstva. Poimenoval jo je Ilirske province, njihov sedež je bil v Ljubljani.

Prebivalci slovenskih dežel so različno pričakali francosko oblast, večinoma pa ji niso bili naklonjeni. Le nekaj izobražencev, navdušenih nad francosko revolucijo, je pričakovalo svobodo in enakost, tudi gospodarske reforme. Kmetje so po zgledu revolucije pričakovali odpravo fevdalizma. Plemstvo, duhovščina in uradniki so ideje francoske revolucije večinoma zavračali.

ZANIMIVO
V Ilirskih provincah je živelo okoli milijon in pol ljudi različnih narodnosti – Slovenci, Hrvati, Srbi, Italijani, Nemci ...

Francoska oblast je uvedla določene spremembe, vendar ne vseh pričakovanih revolucionarnih ukrepov.

Ker je celinska zapora prekinila utečene trgovske poti in se je gospodarsko stanje v Ilirskih provincah poslabšalo, se je pojavilo nezadovoljstvo nad francosko oblastjo. Povečali so ga novi davki, ki jih je oblast uvedla.

ZANIMIVO
Valentin Vodnik je v letih 1809–1811 priredil v slovenski jezik vse učbenike, ki so se uporabljali za pouk v osnovni šoli in gimnaziji s slovenskim učnim jezikom.

ZANIMIVO
Leta 1810 je Janez Nepomuk Primic v pismu Valentinu Vodniku prvič uporabil slovenski zapis besede Slovenija.

Kljub kratkotrajnosti in nekaterim negativnim značilnostim je imelo obdobje Ilirskih provinc velik pomen v slovenski zgodovini. Večja uporaba slovenščine in (sicer naključna) združitev slovenskih dežel sta vplivali na krepitev slovenske nacionalne zavesti.

Znova vzpostavljena oblast Avstrijskega cesarstva (po letu 1813) je mnoge francoske pridobitve odpravila, na primer odpravljena je bila slovenščina kot učni jezik v nižjih gimnazijah. Nekatere francoske reforme pa je avstrijska oblast obdržala, na primer odpravo cehov in ukinitev sodne oblasti fevdalcev nad kmeti.

V predmarčni dobi, v času Metternichovega absolutizma, je bilo politično delovanje Slovencev (in drugih nenemških narodov v Avstrijskem cesarstvu) prepovedano. V uradnih zadevah je bilo dovoljeno uporabljati le nemščino, čeprav je večina ljudi v slovenskih deželah govorila slovensko.

ZANIMIVO
V predmarčni dobi se je vse bolj širila uporaba pojmov Slovenec, slovenščina in Slovenija.

Pri Slovencih se je krepilo narodno gibanje le v obliki kulturnega delovanja, v katerem so bili aktivni predvsem izobraženci, še posebej duhovniki. Spodbujalo je razvoj slovenskega jezika, na primer oblikovanje enotnega knjižnega jezika in kulture. Med narodno zavednimi Slovenci sta se oblikovala dva idejna tabora: konservativni in liberalni.

ZANIMIVO
V odi Ferdinandu I., ki je bila objavljena leta 1844 ob cesarjevem prihodu v Ljubljano, je pesnik Jovan Vesel Koseski prvi v javnosti uporabil pojem Slovenija (že prej je bil prisoten v zasebnem dopisovanju).