Dunajski kongres in predmarčna doba

Predstavniki evropskih sil so se po porazu francoskega cesarja Napoleona leta 1815 sestali na Dunaju na dunajskem kongresu.
Zbrali so se voditelji vseh velikih evropskih sil, članic koalicije proti Napoleonu (avstrijski cesar Franc I., ruski car Aleksander I., pruski kralj Friderik Viljem III., britanski zunanji minister Lord Castlereagh) ter kralji drugih držav, ki so sodelovale v koaliciji. Povabljen je bil tudi predstavnik Francije.

Kongres je vodil avstrijski državni kancler, knez Klemens Metternich, ki je bil nenaklonjen idejam francoske revolucije in je nasprotoval zahtevam meščanstva po politični svobodi.

ZANIMIVO
Po koncu napoleonskih vojn pa do začetka prve svetovne vojne, dobrih 100 let, je svet obvladovala ena velesila – Velika Britanija.

Načelo ravnotežja sil je preprečilo prevelik vzpon katerekoli evropske sile in za nekaj desetletij preprečilo vojne med evropskimi državami (vse do leta 1853).

Zaradi tega dunajski kongres zgodovinarji uvrščajo med izjemne dogodke evropske zgodovine. Dunajski kongres je bil tudi velik uspeh za Avstrijsko cesarstvo, saj je imelo poglavitno vlogo na kongresu, kjer je soodločalo o prihodnosti Evrope, dobilo pa je tudi ozemlja.

ZANIMIVO
Nekatera določila dunajskega kongresa so bila napredna, na primer države so se izrekle proti trgovanju s sužnji in podprle enakopravnost judov.

Meje v Evropi so se po dunajskem kongresu zelo spremenile, kar lahko vidiš na spodnjem zemljevidu.

• Ustanovljena je bila Nemška zveza, ki je povezovala 39 držav.
• Na Francijo sta mejili dve nevtralni državi, ki naj bi preprečevali njen ponovni vzpon.

Na dunajskem kongresu so evropske države prvič v evropski zgodovini sodelovale med seboj pri načrtovanju skupne prihodnosti.

Da bi preprečili širjenje svobodomiselnih idej in ponoven izbruh revolucij, so vladarji Avstrijskega cesarstva, Ruskega imperija in Kraljevine Prusije ustanovili Sveto alianso (zvezo). K zvezi so pristopile skoraj vse druge evropske države (Velika Britanija ni pristopila).

• Zveza je s cenzuro, policijskim nadzorom in vojaškimi posegi branila obnovo starega reda, vzpostavljenega na dunajskem kongresu.
• Če so se v kateri od članic pojavili nemiri in poskusi revolucije, so ji druge članice zveze ponudile vojaško podporo.
• Predstavniki držav članic so se srečevali na kongresih in se dogovarjali o tem, kako rešiti nemire in preprečiti izbruh uporov.

Obdobje od dunajskega kongresa do marca 1848, ko so velik del Evrope ponovno preplavile revolucije, imenujemo predmarčna doba.

Zanjo je bilo značilno:
• Kljub delovanju Svete alianse vladarjem ni uspelo zatreti idej razsvetljenstva in francoske revolucije.
• Meščanstvo je vedno glasneje zahtevalo spoštovanje osebne svobode, svobodo govora in uvedbo parlamentarne monarhije.

Nasprotje med Sveto alianso in meščanstvom je izhajalo iz različnih idejnih predstav o družbi, ki so se v Evropi oblikovale v prvi polovici 19. stoletja; predstavljene so v spodnji preglednici.

Odpor do Evrope 'starega reda' med meščanstvom se je vse bolj krepil. Med letoma 1820 in 1830 je izbruhnilo več vstaj in poskusov revolucij (na primer v Franciji, Španiji, Italiji, Belgiji ...). Večino jih je Sveta aliansa zatrla, a ideja svobode ni zamrla.

V večnacionalnih državah se je v prvi polovici 19. stoletja krepilo narodno gibanje, s katerim so si podrejeni narodi prizadevali za enakopraven položaj ali za samostojno nacionalno državo. Med Italijani, Nemci, Poljaki in drugimi narodi so ideje o neodvisnosti širile organizacije narodno zavednih domoljubov. V jugovzhodni Evropi so se Srbi in Grki uprli osmanski oblasti. Grki so ob podpori evropskih sil dobili neodvisno državo (1830). Neodvisno državo so dobili tudi Belgijci (1830), ki so se uprli Nizozemcem.

ZANIMIVO
Na Apeninskem polotoku je delovalo  gibanje Mlada Italija s ciljem združiti Italijane v demokratično republiko.