Reformacija

Ob koncu srednjega veka je bila Cerkev v globoki notranji krizi. Številni misleci, mnogi so bili duhovniki in tesno povezani s Cerkvijo, so kritizirali Cerkev in jo želeli reformirati (preobraziti). Imenujemo jih reformatorji.

V svojih kritikah so trdili, da:

• Cerkev preveč pozornosti namenja gradnji razkošnih cerkva in posvetnim zadevam, kot so bili ukvarjanje s politiko in denarnimi posli,
• papeži podeljujejo cerkvene službe članom pomembnih družin in prejemajo v zameno plačilo (simonija),
• so duhovniki slabo izobraženi, mnogi so se celo vedli nemoralno,
• Cerkev pridobiva sredstva za gradnjo cerkve sv. Petra v Rimu z dvomljivimi praksami, kot je bila prodaja odpustkov.

Naglo širjenje njihovih kritik je omogočil tisk.

ZANIMIVO
Češki duhovnik Jan Hus (začetek 15. stoletja) je kritiziral nemoralno vedenje duhovnikov. Zaradi napadov na Cerkev je bil sežgan na grmadi.

Ideje reformatorjev iz 14. in 15. stoletja je v začetku 16. stoletja prevzel in nadgradil nemški redovnik Martin Luter. Napadal je papeža in kritiziral Cerkev zaradi njenih napak. Leta 1517 je kritiko zapisal v obliki 95-ih točk (tez), ki so bile sprva pretežno namenjene razpravi v akademskih (cerkvenih) krogih. Naletele so na širok odmev, bile prevedene v nemščino in se hitro razširile na tiskanih letakih.

ZANIMIVO
Skozi zgodovino se je uveljavila zgodba, da je Luter 95 tez nabil na vrata grajske cerkve v Wittenbergu, kar zgodovinarji danes zanikajo.

ZANIMIVO
Pravico vsakogar, da bere Sveto pismo v svojem jeziku, je v 15. stoletju zagovarjal že Erazem Rotterdamski, najvidnejši predstavnik humanizma, iz idej katerega je v precejšnji meri črpala protestantska reformacijska misel.

ZANIMIVO
Pravico vsakogar, da bere Sveto pismo v svojem jeziku, je v 15. stoletju zagovarjal že Erazem Rotterdamski, najvidnejši predstavnik humanizma, iz idej katerega je v precejšnji meri črpala protestantska reformacijska misel.

Podporniki Lutra so se imenovali protestanti, kar izhaja iz besede protest. Njihovo prizadevanje za pravo vero je preraslo v gibanje, ki se imenuje reformacija ali protestantizem.

Papež je Lutra izobčil iz Cerkve. Ko ga je obsodil tudi cesar Rimsko-nemškega cesarstva in so se vmešali nemški knezi, je verski spor prerasel v politični spor.
S pomočjo tiska so se Lutrove ideje hitro širile med duhovniki in meščani v Rimsko nemškem cesarstvu, zatem tudi po drugih državah. Oblikovalo se je več smeri reformacije, nekaj jih je navedenih v preglednici spodaj.

ZANIMIVO
Podporniki Lutra, študentje univerze v Wittenbergu, so v začetku leta 1518 izvršili prve zažige knjig v času reformacije; šlo je za delo pridigarja odpustkov Johannesa Tetzla.

Reformacija je s spremembami na političnem, verskem, kulturnem in družbenem področju neizbrisno zaznamovala Evropoin njen prehod iz srednjega v novi vek.

• Spremenila je versko podobo Evrope; z njo je nastopil konec enotnosti zahodnega krščanstva in njene kulture v okviru vere in ene Cerkve.

• Povečala je pomen izobraževanja in šol, saj so protestanti ustanavljali univerze in šole, da bi lahko čim več ljudi poučevali o svoji veri.

• Spodbujala je širjenje pismenosti in uporabe ljudskih jezikov, saj so protestanti pa tudi katoličani želeli brati Biblijo v svojem jeziku.

Protestantizem so sprejeli tudi nekateri vladarji, drugi so ostali katoliški. Protestantski vladarji so v svojih deželah vzpostavili Protestantsko cerkev pod svojim vodstvom in razlastili Katoliško cerkev.

Katoliški vladarji pa so v svojih deželah od sredine 16. do sredine 17. stoletja izvajali protireformacijo in katoliško prenovo, da bi zaustavili širjenje protestantizma.

V mnogih državah, kjer so živele velike katoliške in protestantske skupnosti, so napetosti pogosto prerasle v državljanske (verske) vojne. 
Največja je bila tridesetletna vojna v Rimsko-nemškem cesarstvu (1618−1648). Končala se je s sklenitvijo vestfalskega miru (1648), ki je določil protestantske in katoliške teritorije v cesarstvu.

ZANIMIVO
Vestfalski mir je zarisal novi zemljevid Evrope, ki je veljal vse do Napoleonovih vojn v začetku 19. stoletja.

Katoliška prenova je bila reforma katoliške Cerkve, s katero je Cerkev odpravila napake, ki so jih protestanti kritizirali, na primer:
• dovoljena je bila le cerkvena razlaga Svetega pisma,
• prepovedana je bila prodaja odpustkov in cerkvenih služb,
• izboljšala se je izobrazba duhovnikov.

ZANIMIVO
Pomembna sila v procesu protireformacije in katoliške prenove so bili jezuiti, novoustanovljeni meniški red, ki je deloval na področju šolstva.

Reformacija se je v slovenske dežele razširila iz nemških dežel. Največ privržencev so ideje protestantov dobile med duhovščino in meščanstvom, nekoliko pozneje pa tudi med plemstvom.

Protestantsko gibanje je bilo v slovenskih deželah prisotno od dvajsetih let 16. do dvajsetih let 17. stoletja. Višek delovanja slovenskih protestantov sodi v drugo polovico 16. stoletja.

• Takratni deželni knez nadvojvoda Karel II. je z bruško versko pomiritvijo leta 1578 protestantskemu plemstvu v treh svojih deželah (Štajerski, Koroški in Kranjski) ter meščanom Gradca, Celovca in Judenburga dovolil lastne šole in cerkve ter svobodo bogoslužja.

• Protestantske cerkve so organizirali in vzdrževali deželni stanovi. Prispevali so tudi denar za pridigarje, prevajanje in pisanje verskih del v ljudskem (slovenskem) jeziku.

Reformacija je imela za slovenske dežele velik pomen, saj je odločilno vplivala na razvoj slovenskega jezika in slovenske identitete; slovenščina je postala knjižni jezik.

ZANIMIVO
Janez Mandelc je v Ljubljani leta 1575 odprl tiskarno, ki je delovala pet let, v njej pa so natisnili deset del v slovenskem jeziku, skupaj so jih natisnili 27.

ZANIMIVO
Da je Primož Trubar lahko plačal natis svojih slovenskih knjig, je prodal mlin, ki ga je nasledil po očetu.

Protireformacija je v slovenskih deželah potekala konec 16. in na začetku 17. stoletja. V sodelovanju s katoliško Cerkvijo jo je vodil zlasti deželni knez nadvojvoda Ferdinand II.

Delovale so verske komisije. Na Kranjskem jo je vodil škof Tomaž Hren. Prepoznal je vrednost protestantskih knjižnih del in izprosil v Rimu, da se obdrži Dalmatinov prevod Svetega pisma.

Dokončno zmago protireformacije je pomenil ukaz Ferdinanda II. leta 1628, da se mora protestantsko plemstvo Notranje Avstrije (slovenskih dežel) vrniti v katoliško vero ali se izseliti.

Po nastopu protireformacije je bilo konec izdajanja slovenskih protestantskih knjig; sledila je katoliška doba slovenske literature. 

Ljubljanski škof Tomaž Hren je leta 1613 spodbudil izdajo dela Evangelija inu listuvi (izbor odlomkov iz Nove zaveze, namenjenih duhovnikom), ki je bilo priredba Dalmatinove Biblije za potrebe katoliške Cerkve. Priredil jo je jezuit Janez Čandek. S tem se slovenski knjižni jezik, ki so ga razvili protestanti, ni le ohranil, temveč je postal tudi temelj katoliškega slovstva.

Protestantizem na Slovenskem se je ohranil samo v Prekmurju, ki je bilo v času protireformacije pod ogrsko oblastjo, kjer je bilo delovanje protestantov dovoljeno. Protestantski pastor in učitelj Štefan Küzmič je leta 1771 za cerkvene potrebe v prekmurskem narečju izdal prevod Svetega pisma Nove zaveze.