Slovenski prostor v srednjem veku

V času preseljevanja ljudstev, od sredine 6. do sredine 7. stoletja, so se na slovenski prostor naselili Avari (ali Obri) in Slovani.
Slovani so se naseljevali iz dveh smeri, s severa (Zahodni Slovani) in juga (Južni Slovani). Prostor njihove poselitve se je raztezal od reke Donave na severu do Istre na jugu. 
Po obširnem prostoru Vzhodnih Alp, ki so ga naselili, jih imenujemo Alpski Slovani.

Romanizirani in pokristjanjeni staroselci so se pred vdori Slovanov in Avarov preselili na višje ležeče predele (na primer Ajdna na Gorenjskem, Rifnik na Štajerskem).

Ko so se slovanski priseljenci ustalili, so od staroselcev prevzeli različna znanja (o poljedelstvu, sadjarstvu, obdelovanju železa) in nekatera imena krajev in rek (na primer Kras, Drava, Sava). Sčasoma so se slovanski prebivalci pomešali s staroselci, prevladal pa je slovanski jezik.

ZANIMIVO
Alpski Slovani niso poznali pisave. O njih so se ohranili le zapisi tujih piscev, kjer zasledimo ime Vinedi ali Vendi.

ZANIMIVO
Alpski Slovani so se v 7. stoletju z Južnimi Slovani in drugimi zahodnoslovanskimi plemeni povezali v Samovo plemensko zvezo, ki je po smrti voditelja Sama razpadla.

V 7. stoletju je na ozemlju Vzhodnih Alp nastala prva staroselsko-slovanska državna tvorba. Poznana je pod imenom Karantanija.

• Njeno jedro je bilo v osrednji Koroški in dolinah ob zgornjem toku Drave in Mure (današnja Avstrija).
• Središče je bilo na Krnskem gradu na Gosposvetskem polju (v bližini današnjega Celovca).
• Kot samostojna kneževina je obstajala od sredine 7. do sredine 8. stoletja.

ZANIMIVO
Ime Carantanum je predslovanskega izvora. Beseda kar naj bi v keltskem jeziku pomenila 'skala' oziroma 'prijatelj'. Ob Slovanih so v Karantaniji živeli tudi ostanki staroselcev.

Čeprav je bil položaj kneza deden, so ga v Karantaniji potrjevali s posebnim obredom, imenovanim ustoličevanje. Z njim so zbrani svobodni kmetje in kosezi potrdili (ustoličili) kneza šele, ko je obljubil, da bo spoštoval njihovo voljo in pravice. Obred ustoličevanja je opisan v spodnjem viru.

ZANIMIVO
Obred ustoličevanja je potekal v starem slovenskem jeziku ob knežjem kamnu ob Krnskem gradu vse do 15. stoletja.

V prvi polovici 8. stoletja so Karantanijo ogrožali Avari (Obri). Karantanski knez se je obrnil po pomoč k Bavarcem, sosedom na severozahodu. Skupna vojska je premagala Avare, Karantanci pa so morali v zameno za vojaško pomoč priznati zunanjo oblast Bavarcev in Frankov (ki so jim bili Bavarci podrejeni). Notranje zadeve so Karantanci še vedno urejali samostojno.

ZANIMIVO
V virih so se ohranila imena nekaterih karantanskih knezov, npr. Valuk, Borut, Gorazd, Hotimir.

Z bavarsko in frankovsko oblastjo se je začelo pokristjanjevanje Karantancev.

• Prve duhovnike, irske misijonarje, je v Karantanijo poslala salzburška nadškofija.
• Duhovniki so ljudi spreobračali nenasilno, v krščansko vero so vključili stara verovanja.
• Vero so širili v domačem, slovanskem jeziku, obredi pa so potekali v latinskem jeziku.

Krščansko vero na ozemlju Alpskih Slovanov je širil tudi oglejski patriarhat.  Leta 811 je Karel Veliki odločil, da južno od reke Drave vero širi oglejski patriarhat, severno pa salzburška nadškofija.

V začetku 9. stoletja (819–820) so se Karantanci pridružili uporu zoper frankovsko oblast. Bili so poraženi in Karantanija je izgubila tudi notranjo samostojnost.

Sledile so daljnosežne politične, družbene in kulturne spremembe.

Na osrednjem ozemlju današnje Slovenije je obstajala Karniola, ki je bila znana kot slovanska dežela. Poznavanje življenja v njej je pomanjkljivo. Karniolci so se v začetku 9. stoletja pridružili uporu zoper frankovsko oblast (kakor Karantanci) in bili poraženi. Tedaj je območje prevzelo karolinško kulturo.

ZANIMIVO
V Kranju je bilo odkritih več staroslovanskih grobov kot v vsej Sloveniji skupaj.

Franki so konec 8. stoletja v Panonski nižini ustanovili mejno grofijo Spodnjo Panonijo, ki so jo podelili slovanskemu knezu Pribini. Vključevala je tudi del današnjega slovenskega ozemlja na severovzhodu, kot lahko vidiš na zemljevidu zgoraj.

Pribinov sin Kocelj se je v drugi polovici 9. stoletja (med letoma 869 in 874) uprl frankovski oblasti in grofijo vodil povsem samostojno. Odklonil je pokristjanjevanje salzburške cerkve in ga zaupal misijonarjema Cirilu in Metodu iz Bizanca, ki sta krščansko vero širila v slovanskem jeziku. Franki so si Spodnjo Panonijo konec 9. stoletja ponovno podredili in jo trdno vključili v svojo državo.

V drugi polovici 9. stoletja je ozemljem nekdanje Karantanije, Karniole in Spodnje Panonije avtonomno vladal vojvoda Arnulf Koroški; njegovo ozemlje imenujemo tudi Arnulfovo (Karantansko) kraljestvo.

V 10. stoletju je bilo današnje slovensko ozemlje del Rimsko-nemškega cesarstva. Rimsko-nemški cesar je povezal mejne grofije in Karantanija je bila preoblikovana v vojvodino Koroško.

Cesar je podeljeval fevde plemiškim družinam, ki so najpogosteje prihajale z ozemlja današnje Nemčije (na primer Traungavci, Andeški, Spanheimski, Babenberžani, Goriški grofje in drugi). Svoje posesti so širile z vojnami, porokami, nakupi in dedovanjem. Posest na današnjem slovenskem ozemlju so dobile tudi škofije (salzburška in freisinška ter oglejski patriarh).

Na današnjem slovenskem ozemlju so se podobno kot drugod po Evropi izoblikovale dežele, ki jih imenujemo slovenske (zgodovinske) dežele; to so bile:
• Štajerska,
• Koroška,
• Kranjska,
• Goriška,
• Istra.

Sprva so bile v lasti različnih plemiških družin, do začetka 16. stoletja pa je oblast nad vsemi pridobila le ena plemiška družina − Habsburžani.

Obala in njena mesta (Koper, Izola, Piran) so morala priznati oblast Beneške republike. Severovzhodni del današnjega slovenskega ozemlja je pripadal Ogrski (Madžarski).

ZANIMIVO
Štajerska je dobila ime po gradu Steyr v Zgornji Avstriji, kjer je bil sedež Traungavcev.

ZANIMIVO
V slovenskih deželah so prevladovali predvsem nižji plemiči. Živeli so precej skromno, njihova bivališča niso bili razkošni gradovi, temveč preprosti dvori.

Moč in oblast Habsburžanov nad današnjim slovenskim prostorom je v 14. in 15. stoletju ogrozila družina Celjskih grofov, ki je bila po poreklu s Štajerske.
V 12. stoletju so bili znani kot gospodje Žovneški in vazali Habsburžanov. Svojo skromno posest so s premišljenimi porokami uspešno razširili. Med drugim so dobili tudi trg Celje in z njim novo ime – Celjski – ter plemiški naziv grofje. S porokami so se povezali z bosansko in poljsko vladarsko hišo, srbskimi in hrvaškimi knezi, posegli so tudi v ogrski prostor. Postali so največji tekmec Habsburžanov v vzhodnoalpskem in srednjeevropskem prostoru. Leta 1436 so dobili naslov državnih knezov.

ZANIMIVO
Veronika Deseniška, grofica Celjska, je bila druga žena Friderika II. Celjskega. Ker je bila poroka v nasprotju z načrti Hermana II. Celjskega (Friderikovega očeta), je le-ta dosegel, da je leta 1425 proti Veroniki potekal prvi zabeležen čarovniški proces na Slovenskem. Čeprav je bila pred sodiščem oproščena, jo je dal Herman II. umoriti.

Njihovo ozemlje se je ločilo od habsburških dežel in začela se je oblikovati posebna 'Celjska dežela'. Habsburžani so proti Celjskim sprožili vojno, ki se je po nekaj letih končala s sporazumom. Ko je leta 1456 Ulrik II. Celjski umrl brez zakonitih potomcev, so Habsburžani dobili posesti Celjskih grofov.

V slovenskih deželah je potekala živahna trgovina. Trgovske poti so zaposlovale številne tovornike, čolnarje, splavarje, pa tudi obrtnike. 

V 12. in 13. stoletju so nastala številna mesta, ki so označena na zemljevidu zgoraj. Največji razcvet so doživela primorska mesta, v notranjosti pa mesta na križiščih prometnih poti (Ptuj, Ljubljana, Kamnik, Škofja Loka).

ZANIMIVO
Za najstarejše mesto v slovenskem etničnem prostoru veljajo Breže (nemško Friesach), ki so dobile mestne pravice v 12. stoletju in so bile takrat najpomembnejše mesto na Koroškem.

ZANIMIVO
Mesto Ptuj je najstarejše dokumentirano mesto v Sloveniji. Mestne pravice je dobilo pred letom 1250.

Kot drugod v Evropi, so imeli pomembno vlogo v gospodarstvu in kulturi samostani.

Med pomembnejše srednjeveške kulturne spomenike na Slovenskem štejemo:

• rokopise z molitvenimi obrazci in deli iz Svetega pisma ter druga dela (kronike), ki so nastala v samostanih: rateški in stiški rokopis, rokopisi iz Žičke kartuzije, Knjiga resničnih zgodb Janeza Vetrinjskega, Celjska kronika,

• spomenike romanskega sloga: cerkve v Stični, Kostanjevici na Krki in Hrastovljah, rotunda v Selu v Prekmurju,

• spomenike gotskega sloga: cerkve v Slovenj Gradcu, Kranju, na Ptujski gori, v samostanu Žiče,

• stensko slikarstvo: freske v Crngrobu in Hrastovljah.