Zgodovina in zgodovinski viri
Zgodovina
Ljudi je že od nekdaj zanimala preteklost – čas, ki je minil. Pripovedovali in opisovali so dogodke, ki so jih doživeli. Tako se je razvila zgodovina – veda o preteklosti, ki:
• proučuje razvoj človeštva od njegovega nastanka do danes,
• dogodke iz preteklosti ne le opisuje, ampak ugotavlja tudi njihove vzroke in posledice ter jih med seboj povezuje,
• nam pomaga razumeti sedanjost.
Sedanjost je posledica dogajanja v preteklosti. Lahko rečemo, da ima vsaka človeška dejavnost svoje korenine v preteklosti. Če želimo razumeti sedanjost, moramo poznati preteklost!
ZANIMIVO
Za najstarejša obdobja ne obstajajo nobeni zapisi, ampak le tu in tam kakšne posode, orodje, orožje, nakit, okostje ...
Strokovnjak za zgodovino, ki preučuje dogajanje v preteklosti, se imenuje zgodovinar. Zgodovinske vire analizira in kritično presoja, ločuje resnična dejstva od neresničnih, jih nato postavi v pravo zaporedje ter jim da smisel. Pri svojem delu si zgodovinar postavlja številna vprašanja, kar lahko spoznaš na primeru spodnjega vira.
Preberi vir in pojasni
• Kaj si o vojni v BiH izvedel/-a iz članka?
Zgodovinar si ob analizi vira zastavlja naslednja vprašanja:
• Kdaj in kje se je dogodek zgodil? • Kako je dogodek potekal?
• Kaj se je zgodilo? • Kakšne so bile posledice?
• Kdo je v dogodku sodeloval? • Zakaj se je dogodek zgodil?
ZANIMIVO
Za prvega zgodovinarja štejemo Herodota, starogrškega zgodovinarja, ki je živel v 5. stoletju pred Kr./pr. n. š. Prvi je gradivo sistematično zbiral, preverjal, urejal ter zapisal.
Zgodovinski viri so sledovi preteklosti
Zgodovinarji preteklost proučujejo s pomočjo sledov ali ostankov, ki so povezani z dogajanjem v preteklosti. Te sledove ali ostanke imenujemo zgodovinski viri. Za mlajša, našemu času bližja dogajanja, so se ohranili številni viri. Toda bolj kot je dogajanje časovno oddaljeno, manj je virov.
Ob najdbi določenega zgodovinskega vira si zgodovinarji zastavljajo številna vprašanja, kot so: iz katerega obdobja je, iz česa je narejen, čemu je služil, kako so ga uporabljali ...
Poznamo različne vrste virov: materialni, pisni, ustni in avdio-vizualni viri.
Vire delimo tudi na:
• primarne vire – pričevanja očividcev zgodovinskih dogodkov (listine, kronike ...)
• sekundarne vire – napisani na temelju ohranjenih poročil (knjige iz sodobnega časa ...)
Zanesljivost zgodovinskih virov
Vsi zgodovinski viri niso enako zanesljivi.
Najbolj zanesljivi so materialni viri, malo manj pisni, najmanj zanesljivi pa so ustni viri.
Vsega zapisanega ne moremo vedno sprejeti za resnično. Na primer podatki v opisih so lahko pretirani, ker je pisec želel dogodek prikazati drugače. Poleg tega so isti dogodek različna ljudstva opisovala različno. Zato je pri proučevanju posameznega dogodka potrebno upoštevati različne vire, ki so na voljo.
Ponaredki (ali falsifikati) so ponarejeni viri. Pojavili so se že v preteklosti, poznamo pa jih tudi danes. Vzroki za ponarejanje so največkrat povezani s pridobivanjem materialne koristi; v preteklosti so si želeli na ta način prisvojiti na primer zemljišče ali grad, danes pa je glavni cilj ponarejevalcev zaslužek. Pristnost virov ugotavljajo z različnimi napravami in metodami.
Ponovim in razmislim
1. Opiši delo zgodovinarja.
2. Na primeru zgornjega pisnega vira in slikovnih virov navedi zgodovinske vire in opiši njihove značilnosti.
Zdaj vem
• Zgodovina je veda o preteklosti. Dogajanje v preteklosti preučuje zgodovinar.
• Zgodovinarji preteklost proučujejo s pomočjo sledov ali ostankov, ki jih imenujemo zgodovinski viri. Poznamo različne vrste virov: materialni, pisni, ustni in avdio-vizualni viri.