Nastajanje in izumiranje vrst
Nastajanje novih vrst
V biologiji je poimenovanje vrste zapleteno. Najpogosteje jo opredelimo kot skupino osebkov, ki se v naravi med seboj uspešno razmnožujejo in imajo plodne potomce.
Kadar osebki iste vrste živijo na določenem območju ob določenem času, pravimo, da sestavljajo populacijo.
Ločitev ene populacije v dve ali več ločenih populacij lahko privede do nastanka novih vrst. Zaradi mutacij in naravnega izbora se razlike med osebki v ločenih populacijah postopno povečujejo, saj med njimi ne prihaja več do križanja in izmenjave genskega materiala. Razlike v lastnostih lahko v daljšem časovnem obdobju postanejo tako velike, da se pripadniki nekoč ene populacije v primeru ponovne združitve ne morejo več uspešno razmnoževati. V tem primeru govorimo o dveh vrstah.
Razširjenost vrst
Razširjenosti organizmov lahko pojasnimo z evolucijsko teorijo in geološkim dogajanjem v preteklosti. Pred približno 200 milijoni let so bile celine združene v enotno pracelino, ki so jo znanstveniki poimenovali Pangea. Kasneje se je Pangea ločila na več manjših celin, ki so se počasi oddaljevale, drsele druga ob drugi ali se približevale. Tako se je v 200 milijonih let izoblikovalo današnje površje, ki se še vedno spreminja.
Razširjenosti organizmov lahko pojasnimo z evolucijsko teorijo in geološkim dogajanjem v preteklosti. Sprva so bile celine združene v enotno pracelino, ki jo imenujemo Pangea. Kasneje se je Pangea ločila na več manjših celin. Izoblikovalo se je današnje površje, ki se še vedno spreminja.
Vzrok za ločitev populacije je pogosto geografski. V daljših časovnih obdobjih lahko nastanejo večje prepreke zaradi premikanja celinskih plošč, ki se med seboj oddaljujejo in povzročajo nastanek novih oceanov ali pa se stikajo in povzročajo nastanek visokih gorstev.
Ločitev prvotne populacije na več manjših lahko povzroči že spremenjen tok reke, nastanek jezera, dvig gladine morja, različna sestava tal ali celo zgraditev avtoceste.
Populacije se lahko ločijo zaradi različnih geografskih sprememb (premikanje celinskih plošč, nastanka ali spremembe vodnih teles, nastanka visokih gorstev, spremembe sestave tal). Ločitev populacije lahko povzroči tudi zgraditev avtoceste.
V Avstraliji najdemo prav posebno rastlinstvo in živalstvo, na primer vrečarje. V obdobju Pangee so z izjemo vrečarjev ozemlje današnje Avstralije naseljevali le redki sesalci. Po ločitvi celin je bila Avstralija več kot 30 milijonov let izolirana od preostalega sveta. Vrečarji so bili brez tekmecev; tako so se počasi razvijali in prilagajali različnim načinom življenja. Iz skupnih prednikov so se razvile številne nove vrste, kot so koala, vombat in kenguru. Danes jih najdemo predvsem v Avstraliji in Južni Ameriki. Na drugih celinah so vrečarje skoraj v celoti izpodrinili drugi sesalci.
Po ločitvi celin je bila Avstralija več milijonov let izolirana od preostalega sveta. Zato danes v Avstraliji najdemo prav posebno rastlinstvo in živalstvo, na primer vrečarje.
Kljub podobnim pogojem v različnih predelih sveta pa najdemo določene vrste samo na zelo majhnih območjih. Te vrste so se razvile iz populacij, ki so bile dlje časa prostorsko ločene od drugih populacij. Pravimo jim endemiti. To so vrste, ki živijo le na določenem predelu sveta in so potomci nekoč zelo razširjenih vrst. Primer endemitov so novozelandski prakuščarji, starinska skupina plazilcev, ki so živeli pred 200 milijoni let. Ohranili so se le na otokih ob Novi Zelandiji.
Tudi v Sloveniji živijo endemične živalske in rastlinske vrste. Črni močeril živi le v podzemnih vodah Bele krajine. Drobnovratnik, prvi opisani jamski hrošč, živi v jamah od Krasa do Velebita. Kamniška murka je eden od slovenskih endemitov, ki raste le visoko v Kamniških in Savinjskih Alpah ter Karavankah.
Vrstam, ki živijo le na določenem predelu sveta in so potomci nekoč zelo razširjenih vrst, pravimo endemiti. Primeri slovenskih endemitov so dvoživka črni močeril, jamski hrošč drobnovratnik in visokogorska rastlina kamniška murka.
Izumiranje vrst
Danes na svetu živi okrog 1 % vseh nekdaj živečih vrst. Kaj se je zgodilo z ostalimi 99 %?
Tako kot nastajanje vrst je tudi njihovo izumiranje naraven proces, podobno kot umiranje posameznikov, ki poteka neprestano. Vrsta je izumrla, če ni nobenega dvoma, da je propadel zadnji osebek in je vrsta popolnoma izginila. Izumiranje je del evolucijske usode vsake vrste in se dogaja od nastanka življenja na Zemlji.
Izumiranje vrst je naraven proces. Vrsta je izumrla, ko propade zadnji osebek te vrste.
V preteklosti so na izumiranje vplivale številne globalne katastrofe, ki so povzročile izumrtje ne le posameznih vrst, temveč tudi večjih skupin organizmov. Takšna izumrtja imenujemo množična izumrtja.
Za množična izumrtja zadnjih 250 milijonov let znanstveniki navajajo več možnih vzrokov, kot so trki kometov v Zemljino površje, vulkanski izbruhi ter segrevanje ali ohlajanje ozračja. Vsakemu množičnemu izumrtju pa je kmalu sledilo nastajanje novih vrst. Proces izumiranja je počasnejši od procesa nastajanja vrst, zato se je pestrost organizmov skozi zgodovino povečevala. Izumrtja pa niso vedno globalna. Izginejo lahko tudi manjše populacije, na določenem območju. To pomeni, da jih ne najdemo več na območjih, kjer so nekoč uspevale, prisotne pa so drugod. Vzroki za krajevno izumrtje vrst so različni, od uničevanja bivališč s poseganjem v okolje, iztrebljanja osebkov z lovom do vnosa tujerodnih vrst organizmov.
Izumrtja večjih skupin organizmov imenujemo množična izumrtja. Vzroki za množična izumrtja so trki kometov, vulkanski izbruhi ter segrevanje ali ohlajanje ozračja. Vsakemu množičnemu izumrtju sledi nastajanje novih vrst. Proces izumiranja je počasnejši od procesa nastajanja vrst, zato se je pestrost organizmov skozi zgodovino povečevala. Izumiranje pa lahko tudi krajevno. To pomeni, da manjše populacije na določenem območju izginejo, prisotne pa so še vedno drugod. Vzroki za krajevno izumrtje so uničevanje bivališč, lov in vnos tujerodnih vrst organizmov.
