Podredno zložena poved

SAVDSKA ARABIJA
Kakšna je v resnici?

1. Zakrite ženske, puščavske temperature, smrtna kazen, zatiranje človekovih pravic in prepoved kakršnegakoli stika med nasprotnima spoloma izven družine so podobe Savdske Arabije, ki jih slikajo zahodni mediji. A kakšno je resnično življenje tam in kako domačini gledajo na vedno večje število migrantov iz vseh delov sveta? Da bi to izvedela, se je Tina Škorjanc vpisala v tritedensko poletno šolo na zasebni univerzi (KAUST) na zahodu države.

2. Prvi korak na poti v Savdsko Arabijo je pridobitev vizuma. Čeprav ga evropski turisti v drugih deželah pogosto sploh ne potrebujemo ali pa ga dobimo ob vstopu v tujo državo, za potovanje v Savdsko Arabijo to ne velja. Kdor želi tja, mora vizum pridobiti, preden se poda na pot. Včasih je bilo to dokaj zapleteno in tudi drago, od septembra 2019, odkar Savdska Arabija izdaja elektronske turistične vizume, pa se je ta dežela začela tudi turistično odpirati.

3. Na savdska tla je Tina prvič stopila na letališču Džeda, ki leži na ozkem obalnem pasu ob Rdečem morju in je za prestolnico Riad drugo največje mesto v državi. Ker so ji gostitelji svetovali, naj si po pristanku pokrije roke, noge in vrat, da bi se bolj zlila z okolico, si je že na letališču nadela abajo, ohlapno vsakdanje oblačilo. Na začetku je nosila tudi šejlo, a ker ji je ta neštetokrat spolzela z glave, se jo je naveličala popravljati in jo raje pospravila v torbico.

4. Na letališču jo je pričakal domačin in jo predal prijaznemu vozniku iz Pakistana, ki jo je peljal približno 80 kilometrov proti severu do majhne vasice Thuwal ob obali Rdečega morja. Tam se nahaja kampus največje mednarodne univerze v Savdski Arabiji, ki je svoja vrata odprl leta 2009. Njegovo območje velja za nekakšno enklavo s približno 6000 prebivalci,
v kateri ne veljajo stroga arabska pravila; ljudje se tam oblačijo po lastnih željah, verska policija ne deluje, ženske lahko vozijo že od odprtja kampusa, od takrat pa deluje tudi kino.
V kampusu, kjer se človek počuti kot v mehurčku sredi puščave, se nahaja vse potrebno za vsakdanje življenje: bolnišnica, izobraževalne ustanove, supermarketi, restavracije in hoteli, avtobusne storitve, gasilci ter številni športni objekti, kot so bazeni, steze za kegljanje in morski športni center. Kampus je pravi raj tudi za znanstvenike in inženirje, saj se ponaša z opremo, ki bi mu jo zavidale tudi vrhunske svetovne akademske ustanove.

5. Savdska Arabija je bila do nedavnega za turiste precej zaprta država, vizume so običajno dobili le poslovneži za svoja kratka potovanja, muslimanski romarji ali obiskovalci, ki imajo tam sorodnike. Čeprav nemuslimanom vstop v sveti mesti Meka in Medina še vedno ni dovoljen, pa je kraljevina na Arabskem polotoku dežela, ki se od uvedbe turističnih vizumov dalje ponaša z najhitrejšo rastjo turizma na svetu. Na Unescov seznam svetovne dediščine so uvrščene štiri savdske znamenitosti; Džedo, eno od njih, si je z drugimi udeleženci poletne šole ogledala tudi Tina. Mesto velja za eno najbolj odprtih v državi, slovi pa predvsem po svoji sprehajalni poti vzdolž morja. Zaradi visokih dnevnih temperatur je najbolj obiskano zvečer, ko se tod tare ljudi. V nasprotju s Tininimi pričakovanji večina od njih ni bila domačinov, temveč so bili priseljenci iz južne Azije, ki so tu prodajali najrazličnejše stvari – od parfumov, kadila, šalov, molitvenih preprog in knjig pa vse do začimb in sladkarij.

6. Vprašanje, kakšno je resnično življenje v tej skrivnostni kraljevini, s katerim se je Tina podala na pot, se izkaže za nehvaležno. Najbolj pošten odgovor nanj je, da je drugačno od našega in da se – kljub temu da je Savdska Arabija islamska absolutistična monarhija, v kateri velja šeriatsko pravo – zadnje čase spreminja. Leta 2013 so se Savdijke razveselile odloka, ki jim je dovoljeval voziti kolo, pet let kasneje so ob privolitvi moškega skrbnika smele sesti za volan, leta 2019 pa so smele brez njegovega dovoljenja zapustiti svojo državo. Le ugibamo lahko, ali zadnji odlok pomeni začetek odprave sistema skrbništva, kar je velika želja številnih Savdijk, ki za študij, poroko, odprtje bančnega računa, najem nepremičnine in pogosto tudi obisk zdravnika potrebujejo dovoljenje očeta, brata, moža, sina (če gre za vdovo) ali bližnjega moškega sorodnika.

Stavki v večstavčni povedi so med seboj lahko:

  • enakovredni, takrat govorimo o prirednem razmerju (npr. Prišel bom domov in pojedel kosilo.) ali
  • neenakovredni, takrat govorimo o podrednem razmerju (npr. Ko bom prišel domov, bom pojedel kosilo.).

Podredno zložena poved ima dva dela: glavni in odvisni stavek.

Glavni stavek prepoznamo po tem, da:

  • je osnovni, temeljni nosilec pomena v povedi,
  • bi ga brez pomenskih dopolnil lahko napisali kot samostojno poved,
  • se z njim sprašujemo po odvisnikih,
  • se ne začenja z veznikom ali vezniško besedo.

Odvisnik prepoznamo po tem, da:

  • ga brez pomenskih dopolnil ne bi mogli napisati kot samostojno poved, 
  • je odgovor na vprašanje, ki je sestavljeno iz vprašalnice in glavnega stavka, 
  • se začenja z vezniško besedo.

 

Med glavnim stavkom in odvisnikom pišemo vejico.

Primer:
Kadar potujem /odvisnik/, preizkušam lokalne specialitete /glavni stavek/. 

Glavno sporočilo te povedi je, da preizkušam lokalne specialitete. To je torej glavni stavek.
Po odvisniku se smiselno vprašamo z glavnim stavkom:
Kdaj preizkušam lokalne specialitete?
Odgovor (to je odvisnik): Kadar potujem.

V podredno zloženi povedi glavne stavke ali le njihove dele dopolnjujemo z odvisniki glede na to, kaj želimo sporočiti.
Tako poznamo deset vrst odvisnikov. Ti so:

  • krajevni
  • časovni
  • vzročni
  • načinovni 
  • osebkov 
  • predmetni
  • pogojni
  • dopustni
  • prilastkov
  • namerni

Podredno zložena poved

1. Pogovorite se.

2. Preberi besedilo.

4. Pogovorite se.

7. Pojasni pomen povedi.

9. Pogovorite se.

Stavki v večstavčni povedi so med seboj lahko:

  • enakovredni, takrat govorimo o prirednem razmerju (npr. Prišel bom domov in pojedel kosilo.) ali
  • neenakovredni, takrat govorimo o podrednem razmerju (npr. Ko bom prišel domov, bom pojedel kosilo.).

Podredno zložena poved ima dva dela: glavni in odvisni stavek.

Glavni stavek prepoznamo po tem, da:

  • je osnovni, temeljni nosilec pomena v povedi,
  • bi ga brez pomenskih dopolnil lahko napisali kot samostojno poved,
  • se z njim sprašujemo po odvisnikih,
  • se ne začenja z veznikom ali vezniško besedo.

Odvisnik prepoznamo po tem, da:

  • ga brez pomenskih dopolnil ne bi mogli napisati kot samostojno poved, 
  • je odgovor na vprašanje, ki je sestavljeno iz vprašalnice in glavnega stavka, 
  • se začenja z vezniško besedo.

Med glavnim stavkom in odvisnikom pišemo vejico.

Primer:
Kadar potujem /odvisnik/, preizkušam lokalne specialitete /glavni stavek/. 

Glavno sporočilo te povedi je, da preizkušam lokalne specialitete. To je torej glavni stavek.
Po odvisniku se smiselno vprašamo z glavnim stavkom:
Kdaj preizkušam lokalne specialitete?
Odgovor (to je odvisnik): Kadar potujem.

V podredno zloženi povedi glavne stavke ali le njihove dele dopolnjujemo z odvisniki glede na to, kaj želimo sporočiti.
Tako poznamo deset vrst odvisnikov. Ti so:

  • krajevni
  • časovni
  • vzročni
  • načinovni 
  • osebkov 
  • predmetni
  • pogojni
  • dopustni
  • prilastkov
  • namerni