Carolin Philipps: Made in Vietnam
Nemška pisateljica CAROLIN PHILIPPS (rojena 1954) že trideset let piše za otroke in mladino. Že njena prva knjiga Dedek in četrti rajh je bila prevedena v več jezikov, še bolj pa je zaslovela s knjigo Bela kava in posipanec, za katero je prejela Unescovo nagrado za mir in strpnost.
V svojih delih obravnava vprašanja o drugačnosti ter človekovih pravicah, o slednjih govori tudi roman Made in Vietnam.
1. Pogovorite se.
Ali kdo med vami pozna trgovinsko partnerstvo, imenovano pravična trgovina?
Katerim kriterijem bi moralo zadostiti oblačilo, da bi po vašem mnenju ustrezalo pravični trgovini? Razmislite o materialu, proizvodnji oblačila in ceni.
Ali poznate centre ponovne uporabe, kamor lahko oddate različne izdelke (npr. pohištvo, računalniško opremo, obleke), da jih tam pripravijo za vnovično uporabo in prodajo po simbolni ceni?
2. Preberi oz. poslušaj odlomek.
Carolin Philipps: Made in Vietnam
„Pokonci! Ura je 6.30. Dajmo! Pokonci!“
Lan še trdno stiska oči. Takoj ko jo roka, ki jo strese, spusti, se prevali na drugo stran in spi naprej.
„Lan! Hočeš, da te odpustijo?“
V tem trenutku ji je čisto vseeno. V telesu čuti samo utrujenost in bolečine. Oči ji govorijo.
„Dajmo, pridi! Tudi vse ostale smo utrujene! Chi Dung bo samo vesela, če te bo lahko vrgla ven!“
Zdaj se ji končno posreči, da oči odpre v ozko režo. Hoa, ki je tudi v spalnici njena soseda, jo očitajoče pogleda. „Zbrati se moraš! Najprej zaspiš na delu, zdaj pa sploh nočeš več vstati iz postelje! Vstani in splakni si obraz z mrzlo vodo. Jaz nama grem po čaj.“
Lan se opoteče v sosednji prostorček, kjer poleg pisanih plastičnih umivalnikov stojijo veliki sodi z deževnico. Iz soda z umivalnikom zajame deževnico in si jo zlije po glavi. Enkrat in še enkrat. Splakne si obraz in roke ter se z brisačo zmenca do suhega. Zdaj je vendarle toliko budna, da gre lahko po stopnicah v pritličje in v vrvežu delavk, ki zajtrkujejo, poišče Hoo.
Ta je že priskrbela dve skodelici čaja in stoji v vrsti za riževo juho.
„No, končno!“ jo pozdravi Hoa. „Sem se že bala, da si spet zaspala.“
To ni prvič, da jo je Hoa rešila pred kaznijo. Stara je že petnajst, leto več kot Lan, toda v tovarni dela že dve leti, pozna vse zvijače in zmore tudi s samo štirimi urami spanja na noč. Prihaja iz neke majhne vasi v osrednjem Vietnamu, in ko je iskala delo, je obstala tukaj. Že od prvega dne dalje skrbi za Lan kakor za mlajšo sestro.
„Vsi prisluhnite!“ Nadzornik s tolkačem udari po gongu. V trenutku je vse tiho.
„Prišlo je novo naročilo iz Evrope in to veste: vsako novo naročilo pomeni delo in zaslužek za vas. Toda z naročilom se mudi. Če čevljev ne bomo poslali pravočasno, bo tovarna izgubila naročilo, vi pa svoje službe.“ Nadzornik naredi premor in pozorno opazuje utrujene obraze pred seboj. Nihče nič ne reče, pa čeprav vedo, kaj sledi. „Iščemo delavce in delavke, ki bodo danes ponoči in jutri, v nedeljo, prostovoljno delali. Kdo se javi?“
Le počasi se dvignejo prve roke. Lan, ki se je medtem premaknila do tam, kjer delijo juho, vzame svojo skodelico in hoče oditi, ko jo Hoa sune.
„Daj, dvigni roko!“
„Ampak jaz nočem delati. Rekel je prostovoljno. Kar dvakrat je to rekel.“
„Roko gor – razen če bi rada, da te odpustijo?“
„Rekel je prostovoljno,“ trmasto ponovi Lan. „Utrujena sem, poleg tega pa hočem jutri obiskati svojo družino.“
„Če ne boš zdajle dvignila roke, boš na trajnem dopustu! Daj že!“
Lan proti svoji volji dvigne roko in osupla vidi, da so vse roke v zraku. Niti ena delavka si ni drznila reči ne.
Nadzornik zadovoljno prikima. „Dobro! Dobro! Pohvaliti je treba vašo delovno moralo. O tem bom poročal šefu. On vam bo zagotovo tudi osebno izrekel pohvalo.“ Obrne se.
„Nekaj dongov več bi bilo pa še bolje!“
Nadzornik se razsrjen obrne nazaj. „Kdo je bil to?“
Gleda molčeče obraze, brezizrazne maske. „Dobro boste plačani. Ne pozabite tega!“
„Kaj pa nadure?“ Minh je edini, ki si upa odkrito povedati svoje mnenje.„Včeraj jih je bilo šest, še dan prej pet! Za to hočemo denar!“
Zdaj se tudi drugi opogumljajo. Obkrožajo nadzornika, ki pa takoj izvleče piščalko in glasno zapiska.
Hoa potegne Lan po stopnicah navzgor. „Samo stran od tu! Vsak čas bo tukaj delovna policija in vsi, ki so se vmešali, bodo odpuščeni!“
„Ampak Minh ima prav. Po štirinajst ur in še več na dan delamo za enako mesečno plačo. Ali nam jo bodo zaradi nočne izmene povišali?“
Hoa odkima z glavo. „Imaš pa ideje! Jasno, da ne. Nadure delamo zato, da lahko pravočasno izpolnimo naročila. Zato, da so stranke zadovoljne in nam dajo nova naročila. Zato, da imamo delo tudi naslednji mesec.“
„Bolje tega niti šef ne bi mogel povedati,“ Lan ogorčeno pogleda svojo prijateljico. „Delamo vendar zato, da si bo šef lahko kupil še eno večjo hišo.“
Hoa skomigne z rameni. „Je tako, kot pač je! Ti tega ne moreš spremeniti. Lahko ostaneš in vzdržiš ali pa obupaš in greš. Za protestiranje je potrebno preveč moči, te pa nimamo, ne?“
Lan pokima. Hoa ima prav. Ona sama ima komaj kaj več moči, kot je potrebuje, da se vzpne po stopnicah.
Z lončkoma in skodelicama, iz katerih se kadi, sedeta nadstropje višje na svoji postelji in posrebata vročo juho. Lan se je v zadnjih tednih naučila, da vsako žlico juhe čisto počasi obrača v ustih in jo šele potem pogoltne. Domišlja si, da tako traja dlje, kajti naslednjih osem ur ne bo dobila ničesar.
Lan ne razume dobro, zakaj potrebujejo športni copati, ki nastajajo tukaj, podplat iz treh plasti. Njeni sandali imajo samo eno, pa z njimi že eno leto vsak dan teka naokrog.
Mogoče pa so ceste v Evropi polne drobnih kamnov ali pa okrog ležijo kakšni drugi ostri predmeti, ki bi prerezali podplate, če bi bili tanjši, je na začetku mislila Lan.
„To je zaradi boljšega blaženja!“ ji je povedala Hoa, a tudi tako to ni bilo nič kaj razumljivejše. „Čevlje prodajajo v Evropo in v Ameriko in ljudje, ki tam tečejo ali igrajo nogomet, imajo tako boljše blaženje. Verjetno tako hitreje tečejo.“
Pravzaprav pa je tudi vseeno. Lan ne bo imela nikoli toliko denarja, da bi si kupila takšne čevlje. Za en par bi morala privarčevati celotni šestmesečni zaslužek.
Nihče tukaj si ne more kupiti čevljev, ki jih izdelujejo. Zato verjetno tudi nihče ne razume, zakaj tujci potrebujejo trikrat zlepljene podplate, da lahko hitreje tečejo. Pomembno je, da bo delo pravočasno opravljeno in da bodo čevlji po načrtu poslani v pristanišče v Hošiminhu, od koder jih bodo potem s tovornimi ladjami odpeljali preko morja.
Hoa dela v vrsti, kjer čevlje pripravljajo za odpremo. Škatle za čevlje mora opremiti s pisanimi nalepkami. To je najnovejši model športnega copata s podplatom, ki znoj z noge usmeri na zunanjo stran. Zakaj si ne bi ljudje v Evropi čevljev raje sezuli in tekli bosi, če jim je vroče, namesto da si izmišljajo posebne podplate proti znoju? Tega Hoa ne zna pojasniti.
Tudi Lan bi raje delala v oddelku za odpremo, kajti lepilo, ki ga Hoa uporablja za nalepke, nima tako močnega vonja kot tisto, s katerim mora Lan lepiti podplate.
Prej je bilo slabše, ji je povedala Hoa. Benzol, topilo, ki so ga uporabljali takrat, ni samo povzročalo težav pri dihanju in slabosti, ampak tudi raka. Pravijo, da ni nihče zbolel, a kdo v resnici natančno ve, zakaj se kakšna delavka kar naenkrat nič več ne prikaže na delu.
(Odlomek)
Prevod: Meta Osredkar
Slovarček
vietnamski dong = približno 0,000038 evra
benzol (benzen) – industrijsko topilo, zaradi rakotvornosti je njegova uporaba omejena
Hošiminh – največje mesto v Vietnamu
3. Predstavljaj si, da si Lanin odvetnik oz. odvetnica. Ponovno preberi oz. preleti besedilo in bodi pozoren/pozorna na vse kršitve pravic, ki bi ti utegnile priti prav pri pisanju tožbe. Naštej nekaj kršitev pravic, ki se dogajajo v tovarni.
Kršitev pravic lahko zaznamo v zaposlovanju otrok, delovnih pogojih (dolžina delovnika, odmor za malico, skrb za zdravje), neizplačevanju nadur in strahu zaposlenih pred ugovarjanjem ali izražanjem mnenj oz. čutenj.
4. Ali menite, da se je takim krivicam težko zoperstaviti? Poiščite načine, kako se lotiti reševanja tega problema. Predloge v obliki miselnega vzorca napišite na tablo.
5. Ali so književne osebe iz izhodiščnega besedila tvoji vrstniki? Utemelji.
Da, saj je Lan stara štirinajst, Hoa pa petnajst let.
6. Ali so trditve pravilne? Zaznamuj.
8. Preberi povedi iz besedila.
Lan ne bo imela nikoli toliko denarja, da bi si kupila takšne čevlje. Za en par bi morala privarčevati celotni šestmesečni zaslužek.
a) V poljubni spletni trgovini s športno opremo na google.si poišči podatek o tem, koliko stanejo najdražji športni copati.
b) Izračunaj, koliko bi bila Lan plačana na uro, da bi zaslužila take copate, če bi šest mesecev delala šest dni v tednu po osem ur (torej brez nadur).
c) Kaj meniš, koliko je bila v resnici plačana na uro (upoštevaj, da je bila prisiljena delati številne nadure in da nikjer ne piše, da je v šestih mesecih zaslužila za najdražje copate)?
9. Kako razumeš sporočilo prebranega odlomka?
Po smislu.
10. Na kaj namiguje zadnji odstavek?
Da delodajalci tajijo, da delo v tej tovarni resno ogroža zdravje in tudi življenje zaposlenih.
11. Ob prvem odstavku izhodiščnega besedila razmisli, ali velevamo samo z glagoli v velelnem naklonu.
Pokonci! Ura je 6.30. Dajmo! Pokonci!
13. V besedilu, dolgem največ sedem povedi, opiši kršenje delavskih pravic v tej tovarni, tako da predstaviš:
- starost zaposlenih,
- kršenje pravice do počitka in malice,
- skrb za zdravje zaposlenih.
Npr.:
V opisani tovarni zaznamo veliko kršitev delavskih pravic. Zaposleni niso polnoletni, Lan je stara štirinajst, Hoa pa petnajst let. Delavci nimajo pravice do počitka, včasih zaradi obilice dela spijo le štiri ure na noč, delati morajo številne nadure. Hrana je skromna, med zajtrkom in naslednjim obrokom mine osem ur, kar pomeni, da zaposleni nimajo malice in odmora zanjo. Vse opisano slabo vpliva na njihovo zdravje, le-to pa dodatno ogrožajo še strupeni hlapi lepil, ki jih pri delu uporabljajo.
16. Dopolni z imeni obdobij in naslovi del avtorjev na fotografijah.