Ivan Tavčar: Tržačan
Realizem je umetnostna smer, ki je v Evropi prevladovala v 2. polovici 19. stoletja.
Književniki v tem obdobju so svet opisovali takšen, kot je: vsakdanji, brez olepšav. Izogibali so se izražanju čustev. Odnose med ljudmi so prikazovali pristno in naravno, saj niso želeli predstaviti izjemnega, ampak povprečno. Realizem pogosto prikazuje odnos med revnimi in bogatimi ter pokvarjenost meščanske družbe.
V tem obdobju so pri nas ustvarjali Fran Levstik, Josip Jurčič, Ivan Tavčar, Janko Kersnik, Anton Aškerc, drugod v Evropi pa Lev Nikolajevič Tolstoj, Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Gustave Flaubert in drugi.
Realizem na Slovenskem pogosto vsebuje romantične prvine.
IVAN TAVČAR (rojen 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko, umrl 1923 v Ljubljani) je bil doktor prava, ukvarjal se je s politiko in bil ljubljanski župan. Snov za svoja dela je črpal iz življenja v Poljanski dolini in iz zgodovine. Na začetku njegovega ustvarjanja je še prisoten vpliv romantike, kasnejša dela pa so vedno bolj realistična. Tavčarjeva najbolj znana dela so Visoška kronika, Med gorami: slike iz Loškega pogorja, V Zali in Cvetje v jeseni.
1. Preberi oz. poslušaj Tavčarjevo zgodbo Tržačan, ki je izšla v zbirki kratkih pripovedi Med gorami: slike iz Loškega pogorja.
Ivan Tavčar: Tržačan
Vsa vas je dobro vedela, da ga na svetu ni hudobnejšega človeka od Vrbarjevega Matevža. V mladosti je bil pretepač. Pri neki priložnosti, ko je hotel Ramovševemu Martinu nož v trebuh poriniti, spodrsnilo se mu je, in zvrnil se je po zemlji. Martin pa je tedaj tudi potegnil svoj nož in onemu na tleh odrezal je desno uho, da ga je od bridkih bolečin takoj zapustila življenja zavest.
„Uho si pridržim,” dejal je Martin veselo, „sicer si ga Matevž zopet na sence prišije ter se obvaruje vsake škode!”
Od tedaj je Vrbarjev Matevž hodil brez desnega ušesa, kakor svetopisemski hlapec, kateremu je apostol Peter odsekal pregrešno uho.
Nekdaj sta se Tinče Muha, znan pijanček, in pa Matevž prepirala zavoljo poti do studenca. In ko je bil Muha Matevžu že vse povedal, kar se mu je hudega in grdega povedati dalo, postavil se je ponosno pred njega, pogledal ga temno ter zakričal z globokim zaničevanjem: „Brez ušesa ne boš šel v nebesa!”
Od takrat so te sicer nedolžne besedice Matevžu na plečih obvisele in ni ga bilo dneva, da jih slišal ne bi. Če smo ga vaški otročaji opazili, ko je hosto pobiral po gošči, razdelili smo se hipoma ter se poskrili za drevesi. In kadar se je naš brezušesnik priplazil v naše središče, tedaj pričelo se je izza dreves, tu tanko, tam debelo, tu visoko, tam nežno, tu rahlo, tam razburjeno: „Brez ušesa ne boš šel v nebesa!”
In Matevž se je srdil in Martina je klel. A še tedaj mu ni odpustil, ko mu je ta na smrtni postelji z vsemi božjimi prisegami zagotavljal, da je odrezano uho zakopal v sveto zemljo na pokopališču, „da človeško meso ni segnilo v posvetni prsti.”
Ker je bil Matevž okrog ušes tako čuden, hotelo ga v vasi ni nobeno dekle. In ko je Tratarjevo Rotijo, kateri so gledali krivo izpod čeljusti zobje in je bila najgrša ženska v devetih farah naokrog, povprašal, če ga hoče v zakon, odgovorila je zbadljivo: „Ko bi ti že bili odrezali eno nogo ali eno roko, potem bi te vzela. Ali brez ušesa! Ne morem!”
Končno jo je Matevž urezal na Žirovsko. A obraz si je obvezal z ruto, kakor da bi ga zobje boleli, tako da se mu ni videlo uho – ki se mu tudi brez rute ni videlo! V istini se ga je prijela že bolj priletna žirovska ježica, s katero je stopil pred oltar. Ali zobje so ga boleli toliko časa, dokler ni gospod Andrej dovršil svetega obreda. Potem pa si je Matevž sredi cerkve odvezal robec, pokazal ženi golo svojo desno stran ter dejal hudobno: „Marušica, tega ušesa pa nimam!”
Ona pa mu je tudi sredi cerkve hladnokrvno odgovorila: „No, če bi te bila zavoljo lepote jemala, bi te tako ne bila vzela! A vzela sem te zavoljo koče in zavoljo tiste kravice, ki jo imaš pri jaslih!”
In oba sta bila zadovoljna!
Da tak zakon ni imel božjega blagoslova, to se ve. Mati gospodinja bila je lena in najrajši je ležala na peči. Matevž je moral še celo zakuriti, če se je hotela skuhati južina ali večerja. Mnogokrat, ko smo stopali mimo veže njegove, videli smo ga, kako je molíl svoje noge iz peči, ter čuli, kako je pihal v njej. Kadar pa je zanetil ogenj, zlezel je zdihuje iz ognjišča, popadel srdito že močno obrabljeno polence ter hitel v hišo, kjer je ležala „ona” na peči. In s polenčkom ji je preštel kosti – a ženska pustila se je tepsti ter prespavala je dan za dnevom na peči. –
„To ni nič!” dejal je Matevž nekega dne, „to ni nič! Človek ne ve, čemu je oženjen! Jaz si bom sam napravil otroka!”
Oprtil si je tisti košek, s katerim je zahajal spomladi prašičke kupovat po pogorju, in odšel je v Trst, kjer so tedaj otroke še prodajali. Čez teden dni prinesel je v resnici v košu otroče, šibko, slabotno, katero je potem rastlo kakor trava na zemlji razsušeni. Tega otroka je Matevž vlačil okrog, izkazoval mu ljubezen kakor rodnemu otroku ter ga pital na vse kriplje, da se nam je že preveč zdelo te ljubezni.
„Tomažek! Moj Tomažek!” bila mu je vsaka druga beseda, kadar je govoril z nami. Otrok je rasel; a bil je tenak kakor bilka na njivi in bledih lic. S seboj pa je nosil dvoje lepih oči, ki so mu izpod rumenih las zrle v svet, kakor zre modro cvetje iz rumene pšenice.
Že tedaj, ko je Matevž še rad imel otroka, že tedaj smilil se nam je ta otrok prav močno. In dejali smo, da ga bode umoril.
A umoril ga je tudi!
Morda v petem letu svojega zakona, Bog ve, kako se je primerila ta nesreča, dobila je mati Vrbarjeva otroka ali nekaj tacega, kar je ona otroka imenovala. Če vam povem, da je bilo to otroče podobno – materi in očetu, potem mi ni treba še posebej naglašati, da je bilo to otroče prav grda stvar. Okrog ogla domače hiše je letalo v raztrgani, umazani srajci in z razritimi lasmi. Kričalo je pri vsaki sapici in se silno drlo, če smo mi vaški otročaji tu in tam, mimo hodeč, to grdobo „malo udarili”. In ko je bilo staro komaj šest let, klelo je že kakor voznik na cesti. No, pa smo ga tepli, če smo ga le mogli.
Matevž je rad imel tega svojega otroka in, če je malo zakričal zunaj, planil je iz hiše, razvnet in plašan, ter skrbno povpraševal:„Kaj ti je, Tinče? Tinče! Moj Tinče!”
Od tistega časa, kar se je bil pri Vrbarjevih rodil domači otrok, postal je tržaški Tomažek velik revež. Brezušesni Matevž hipoma zgubil je vso ljubezen, katero je poprej gojil do tega otroka. Zavidal mu je vsak grižljaj ter ga redil in pasel bolj s palico nego s kruhom. Gotovo ni zatonil dan, da bi ga ne bil pretepel enkrat ali dvakrat. Oblačil ga je skoro na isti način, kakor se oblači lilija na polju, ki nima nikake obleke.
Šibko otroče moralo je trdo delati ter prenašati bremena, da so kar pokale kosti v njem. Kar je ostalo brez udarca pod Matevževo roko, to pretepla sta potem mati gospodinja in pa Tinče, moj Tinče! Nekega dne prinesel je domači sinček novo brezovko domov. Poskusiti jo je hotel na Tomažkovi koži. A ta je stekel ter hotel rešiti svoje meso, kakor je tako navada pri človeških bitjih. Tedaj bi vi morali videti Matevža, kako je planil za otrokom, ujel ga, potisnil med kriva svoja stegna ter dejal rahlo: „Tinče, zdaj ga pa le!”
In Tinče je tepel. Mati Žirovka, mimo prišedši, pa je tudi zagodla: „Le ga, le ga, le ga!”
Samo dva dneva bila sta v letu, v katerih se je smel Tomažek do sitega najesti. To sta bila tista dneva, ko je Matevž pri gospodu Andreju prejemal tržaške denarje.
Tedaj vtaknil je otroka v nedeljsko Tinčetovo obleko ter ga vlekel v vas h gospodu Andreju. Med potjo pa mu je stokrat povedal, da ne sme imeti solz v očeh, kadar bodeta stala pred gospodom.
Stopivši v gospodovo sobo, nagnil je Matevž glavo, razlil si po obrazu rahlo milobo, prijel otroka za roko in govoril takole: „Gospod duhovni oča, otročička sem pripeljal! To ubogo otroče, iz krščanskega usmiljenja sem ga vzel k sebi in sedaj ga redim in pasem! (Tomažek, poljubi gospodu roko!) Gospod duhovni oča, tako ga imam rad, prav tako, kakor bi bil moj! In koliko sne, gospod častiti oča! Letošnjo zimo pozobal mi je dva mernika suhih hrušk, tistih sladkih repnic, ki se kakor led tajajo pod zobmi. (No, tista hruška, ki raste takoj za hišo in se naslanja na streho!) In potrl mi je dve četrtnici orehov! Kaj se hoče, kaj se hoče, otrok rad jé – in človek ima dobro srce! Tomažek, poljubi gospodu roko!”
Komaj pa sta prišla od gospoda, premenil je Matevž takoj svoj obraz. Otroka spodil je osorno domov, sam pa jo usekal v gostilno ter ondi zapil polovico tistih tržaških denarjev. Zvečer prilomil se je vinjen pod svojo streho, metal denarje, kar mu jih je še ostalo bilo, po mizi, preklinjal vse „Tržačane” ter končno prilomastil v temno, mokro sobo, kjer je spal Tomažek na plesnivi slami. Z udarci je prebudil spečega otroka ter ga pretepel, da je vedel, „kako se jé kruh zastonj”.
In na peči oglasila se je „ona” ter kričala: „Le ga, le ga!”
A tudi Tinče dvignil se je v postelji in raztegnil široka svoja usta: „Oča, le ga, le ga!”
To je bilo življenje! In to leto za letom!
Končno je v istini pričel umirati. V deželo se je bila povrnila spomlad. Po dolini žarilo se je vse pod sončnimi žarki: modra voda vila se je med zeleno livado, po cesti, snežnobeli, podili so vozniki svoje vozove, kričali ter čutili v svojih žilah novo življenje.
Na rebri poleg Vrbarjeve hiše pa je ležal Tomažek in same kosti so ga bile. Oslabel je bil tako, da ga noge več niso nosile. Obsevali so ga sončni žarki ter mu razgrevali tisto malo krvi, ki se mu je pretakala po bolnem telesu. Koprneče oziral se je v dolino, kjer smo skakali zdravi mi otročaji, lovili ribe po potoku ter iskali ščinkavčevih gnezd po vejah. Nikdo se ni menil za njega. Pod hruško je ležal in stradal in pričakoval zadnjega trenutka. Bog ve, ali se je kdaj zavedela uboga ta stvar, kako grozno krivico so mu napravili tisti, ki so ga v pregrešni ljubezni rodili v življenje?
Hodile so mimo vaške ženice.
„Ali te kaj notri boli?” povpraševala je Maruša Repulja. „Če te kaj notri boli, potem vzemi zdaj šop trave v usta in žveči. Tisto pomaga!”
In šla je mimo.
„Kaj pa glava?” vzdihovala je Mica Zdihovalka. „Tudi ni dobra? Hov, hov, najbolje bo pač, če umrješ, sirota uboga!”
In šla je mimo.
„Kaj pa želodec?” hotela je vedeti Marjeta Togotulja. „Ali moreš kaj jesti?”
Ko ji je bolnik povedal, da bi rad, prav rad jedel, če bi kaj imel, odgovorila je dobrovoljno: „No, no, potlej pa še ni tako slabo! Če še ješ, potem še nisi pri koncu!”
In šla je mimo.
Tako prišlo jih je mnogo, vsem se je smilil, a nikdo mu ni prinesel koščka kruha, da bi mu potolažil sestradani želodec.
Napočila je jesen in dozorel je sad po vejevju. Nekega dne sem prišel na Vrbarjev vrt, „gledat, kako umira Tržačan”. Sonce je močno pripekalo. Zastokal je pod hruško, da je žejen. Ko je pil iz lončka, uprlo se mu je oko na vejo, kjer je visela rumena hruška.
„Ves dan jo že gledam! Ali pasti neče!” je vzdihnil. V tistem hipu potegnil je piš in rumen sad – je cepnil na zeleno travo.
„Daj jo meni, daj jo meni!” Proseče je sklenil tanki ročici. Prinesel sem mu hruško. S prestrastno slastjo zasadil je zobe v njo. Tedaj prisopel je po rebri navzdol Matevž ter imel oprtan koš otave. Takoj je posadil koš na zemljo, planil k bolniku in se zatogotil: „Kaj? Ti mi boš sadje pojedal, lenoba lenobasta!”
Že ga je hotel pretepsti. Takrat pa je prinesel slučaj od nekod čevljarčka Sadarjevega Korla. Kakor sapa je bil pri starem grešniku, podrl ga na tla ter ga po vseh pravilih poštenih pretepov do dobrega premlatil. Potem je odšel z zavestjo, da je izvršil zasluženo delo.
Matevž se je ječe vzdignil ter si brisal kri z obraza. Ondi na njivi kopal je Zavratarjev Mihola. „Miholca!” zastokal je, „ali si videl?”
„Vidiš, Matevž,” odgovoril je oni, „kadar nečem, da bi videl, tedaj ne vidim. Danes ne vidim! Ničesar nisem videl!”
„Pa si vendar kaj slišal?”
„Vidiš, Matevž, kadar nečem, da bi slišal, tedaj tudi slišim ne! Danes ne slišim! Prav ničesar nisem slišal!”
In tako Vrbarjev Matevž še tožiti ni mogel, ker Zavratarjev Mihola tisti dan ničesar ni videl niti slišal.
Ponoči potem pa je umrl tržaški Tomažek.
(Konec)
Slovarček
fara – župnija
južina – kosilo
brezovka – brezova šiba
snesti – pojesti
istina – resnica
2. Pogovorite se.
Kakšne občutke je v vas vzbudilo branje oz. poslušanje te Tavčarjeve pripovedi?
Kako pa se danes kažejo stiske otrok? Na koga se je v takih okoliščinah najbolje obrniti?
3. Pojasni naslov zgodbe.
Matevž je Tomažka prinesel iz Trsta.
7. Sklicuj se na besedilo in razmisli, zaradi katerih lastnosti ali dejanj so Matevž, Maruša in Tinče v zgodbi prikazani kot slabi ljudje.
Matevž
Matevž je pretepač, nezaupanja vreden, občasno se vdaja pijančevanju. Ima slab odnos do Tomažka.
Maruša
Maruša je lena in groba ženska ter slaba gospodinja. Ima slab odnos do Tomažka.
Tinče
Tinče je kričav in zloben otrok. Tudi on ima slab odnos do Tomažka.
9. Preberi oz. poslušaj odlomek in odgovori na vprašanji.
Hodile so mimo vaške ženice. „Ali te kaj notri boli?” povpraševala je Maruša Repulja. „Če te kaj notri boli, potem vzemi zdaj šop trave v usta in žveči. Tisto pomaga!”
In šla je mimo.
„Kaj pa glava?” vzdihovala je Mica Zdihovalka. „Tudi ni dobra? Hov, hov, najbolje bo pač, če umrješ, sirota uboga!”
In šla je mimo.
„Kaj pa želodec?” hotela je vedeti Marjeta Togotulja. „Ali moreš kaj jesti?”
Ko ji je bolnik povedal, da bi rad, prav rad jedel, če bi kaj imel, odgovorila je dobrovoljno: „No, no, potlej pa še ni tako slabo! Če še ješ, potem še nisi pri koncu!”
In šla je mimo.
Tako prišlo jih je mnogo, vsem se je smilil, a nikdo mu ni prinesel koščka kruha, da bi mu potolažil sestradani želodec.
Napočila je jesen in dozorel je sad po vejevju. Nekega dne sem prišel na Vrbarjev vrt, „gledat, kako umira Tržačan”. Sonce je močno pripekalo. Zastokal je pod hruško, da je žejen.
b) Ali menite, da so bile stiske ljudi v 19. stoletju drugačne kot danes?
10. V zgodbi so opisane številne Tomažkove stiske. Pogovorite se o njih, miselni vzorec prerišite v zvezek in ga dopolnite.
Besedila s socialno tematiko govorijo o težkem materialnem položaju ljudi in o stiski, ki jo občutijo. Taka besedila opozarjajo na družbena nasprotja in na nujnost sprememb v družbi. Pogosteje nastajajo v dobah, v katerih so očitne velike družbene razlike in krivice.
Primer besedila: Ivan Tavčar: Tržačan.
11. Pogovorite se.
Pripoved Tržačan je izšla leta 1881. Razmislite, kakšen korak naprej v boju proti revščini je družba naredila od takrat do danes.
Pomen:
Pomeni, da je bil zelo hitro pri starem grešniku.
14. Razloži pomen povedi.
a) Bile so ga same kosti.
Bil je zelo suh.
b) Stopila sta pred oltar.
Poročila sta se.
c) Zakon ni imel božjega blagoslova.
Zakon ni bil srečen.
15. Napiši krajše besedilo, v katerem poveš, da je Tavčar zgodbo o Tržačanu napisal realistično, tj. stvarno in brez olepšav. Vključi:
- kakšen je bil Matevž v mladosti,
- zakaj se je Matevž poročil z Marušo in kakšen zakon sta imela,
- kako je Tomažek prišel k hiši, kako se mu je godilo in kako je umrl.