Anton Tomaž Linhart: Županova Micka
Razsvetljenstvo je filozofska in umetnostna smer, ki temelji na prepričanju, da je mogoče z razumom narediti in odkriti vse. Sklicuje se na ideale francoske revolucije (1789) ter zahteva enakost ljudi in svobodo mišljenja. Pri nas začetek tega obdobja zaznamujemo z izidom slovnice Marka Pohlina z naslovom Kraynska grammatika (1768). V znamenitem uvodu avtor poziva rojake, naj se ne sramujejo svojega jezika.
Za slovensko razsvetljenstvo sta še posebej pomembna skrb za slovenski jezik in spodbujanje narodne zavesti. Glavna pridobitev slovenske književnosti v tem času je razvoj posvetne književnosti, torej tiste, ki ni bila za cerkveno rabo.
V tem obdobju smo dobili:
– prvo slovensko komedijo (Anton Tomaž Linhart: Županova Micka, 1789),
– prvo pomembnejšo slovensko posvetno pesniško zbirko (Valentin Vodnik: Pesme za pokušino, 1806),
– prvi slovenski časopis (Lublanske novice, 1797–1800),
– prvi zbornik slovenskega pesništva (Pisanice, 1779–1781).
Na razvoj razsvetljenstva na Slovenskem je močno vplival tudi baron Žiga Zois. Ustanovil je Zoisov krog, v katerem so se zbirali pesniki, pisatelji in drugi razumniki, ki so uživali baronovo mentorsko in finančno podporo. Konec razsvetljenstva na Slovenskem zaznamujemo z letnico 1819, ko je umrl Valentin Vodnik.
ANTON TOMAŽ LINHART (rojen 1756 v Radovljici, umrl 1795 v Ljubljani) je sprva pisal v nemščini, pod vplivom slovenskih razsvetljencev, zlasti Žige Zoisa, pa je začel ustvarjati v slovenščini.
Je prvi slovenski dramatik, saj je napisal prvi komediji v slovenskem jeziku, in sicer komediji Županova Micka in Ta veseli dan ali Matiček se ženi.
Čeprav je Županova Micka nastala po nemški, Ta veseli dan ali Matiček se ženi pa po francoski predlogi, ju štejemo za izvirni deli, saj ju je Linhart postavil v naš prostor in likom dal lastnosti naših ljudi. Z njima je utemeljil slovensko dramatiko in slovenski gledališki jezik. Županova Micka je tudi prvo uprizorjeno dramsko besedilo v slovenščini s posvetno vsebino. Linhart je zaslužen tudi za razvoj slovenskega zgodovinopisja, šolstva in knjižničarstva.
2. Na spletni strani www.franček.si preveri, ali v dvogovoru vedno nastopata le dve osebi ali je lahko v njem udeleženih tudi več oseb. Povej svojo ugotovitev.
Na portalu Franček beremo, da je dvogovor pogovor, ki navadno poteka med dvema osebama, torej ne vedno.
3. Poslušajte oz. po vlogah preberite odlomke iz Županove Micke.
Anton Tomaž Linhart: Županova Micka
PRVI AKT
Dvorišče pred županovo hišo; dol na oni plati se začne boršt, na tej drugi plati je pólje in se daleč vidi
Prvi nastop
Osebi: Jaka, Micka
JAKA: Ljubezniva Micka, povej mi vendar, zakaj Anžeta nočeš? Al ni lep, zal fant? Al nima lepe hiše, lepih njiv; živinico pak tako, da se človeku srce smeje, kadar jo vidi?
MICKA: Oča, povejte meni, zakaj vi kislega vina radi ne pijete?
JAKA: Šema! Zato, ker mi ne diší.
MICKA: Prav! Jaz tudi Anžeta nočem zato, ker mi ne dopade.
JAKA: Ti šentano dekle, zdaj si me plačala. Ampak čakaj, zdaj jaz tebe vprašam, zakaj ti Anže ne dopade?
MICKA: Zato, ker mi ne dopade.
JAKA: Imaš spet prav. Dekle, ti imaš več pameti kakor tvoj oča. No, ne bom te več vprašal; pak vendar, Micka, Anže je le zal fant! Micka, stori mi to veselje in vzemi ga!
MICKA: Ker mi pak ne dopade.
JAKA: Tak stori, da ti bo dopadel!
MICKA: Kako bom to storila?
JAKA: Lahko, če le hočeš.
MICKA: Da bi le Anže tak hrust ne bil – on je tako grób.
JAKA: Kaj? Grób? Kaj ti je storil? Govôri, Micka – da te vendar! Grób, praviš?
MICKA: Ja, prav grób je. Pri plesu me okoli pasa prime, da mi vsa rebra pokajo, in kadar narazen gremo, me tako stisne, da dolgo dolgo ne morem prsta ganiti.
JAKA: Dekle, meni se vse zdi, da on to iz ljubezni stori.
MICKA: On mi nikdar nič lepega ne pove.
JAKA: Kako to meniš?
MICKA: No – on mi nikdar ne reče, da na mojih licih rožice cvetó.
JAKA: Rožice?
MICKA: Da Kupído v mojih očeh sedi in v njega strelja.
JAKA: Micka! (Se čudi.)
MICKA: Da je moj obraz tako jasen kakor nebo, moj živòt tako raven kakor smreka.
JAKA: Micka!
MICKA: Da je moje petje tako lepó kakor od kakšne ptičice. O tem on meni nikoli nič ne pove; kako ga bom tedaj ljubila?
JAKA: Micka, ako bi ne vedel, da si pametna, bi te zdaj za noro držal. Zlodej me vzemi, če sem jaz tvoji rajnki materi kaj takega povedal, in vendar sem jo ljubil. Pak kaj se že v tridesetih letih ni prevrnilo! Morebiti je tudi v ljubezni nova šega gor prišla. No, ti moraš bolj vedeti kakor jaz. Vendar, Micka, ti bi meni veliko veselje storila, ko bi Anžéta vzela. Poglej, moji lasje že sivi ratujejo! Kdo ve, kako dolgo bom še živel. Jaz bi tebe rad preskrbljeno videl. Pak saj si pametna – ti boš že vedela, kaj imaš storiti. Pak vendar, Anže je le zal fant. Malo bom na pólje stopil; sonce bo skoraj doli. Prinesi tačas glaž vina gori!
MICKA: Že prav, oča.
JAKA: Tistega pri zidu. (Gre.)
MICKA: Že vem. (Gleda za njim.)
(Odlomek)
Slovarček
akt – dejanje
boršt – gozd
nastop – prizor
šentano dekle – presneto dekle
pak – pa, pač
Kupido – bog ljubezni
živòt – telo
za noro držal – za noro imel
rajnki – pokojni
prevrniti – spremeniti
Micka Anžeta kar naenkrat ne mara več, ker se je zaljubila v gosposkega Tulpenheima, ki se ji predstavlja kot Schönheim in ji obljublja zakon. Njegove besede pa niso iskrene, saj se namerava poročiti z bogato vdovo Šternfeldovko, z Micko pa se želi le malo poigrati. V tretjem nastopu se Micka in Šternfeldovka prvič srečata.
Tretji nastop
Šternfeldovka zraven te poprejšne
ŠTERNFELDOVKA: Ta je tedaj tista hiša. Dekle tukaj? Morebiti je ravno županova Micka. Kako je zamišljena! (Stopi počasi za Micko, zagleda prstan, z zaljubljeno jezo.)
MICKA: Ob osmih boš prišel? Ob osmih? Sicer si obljubil. Če besede ne držiš. – Sonce bo skoraj doli. (Okoli pogleda, zagleda Šternfeldovko, zavpije in pusti prstan pasti.)
ŠTERNFELDOVKA (prstan hitro pobere): Ljubka, kaj si se ustrašila? Saj bo prišel, ob osmih bo prišel. Ovbè, kaj je to za en lep prstan! (Na strani.) O ti goljuf nesramni!
MICKA: Naj mi ga dajo! Kaj jim am gré?
ŠTERNFELDOVKA (zase): Ravno ta je – moj prstan! Nesrečni človek! Tukaj je moje ime.
MICKA: Nazaj naj mi ga dajo!
ŠTERNFELDOVKA: Tvoj ljubiček, kajne?
MICKA: Moj ljubiček, ja. Jaz hočem prstan imeti.
ŠTERNFELDOVKA: Če mi poveš, kako se imenuje.
MICKA: Schönheim.
ŠTERNFELDOVKA (zase): Schönheim! Tak je svoje ime zatajil! (K Micki.) To je lepo ime. Al je zares tako lep, kakor ime kaže?
MICKA: To se ve, da je lep. Naj mi dajo prstan nazaj!
ŠTERNFELDOVKA: Ti si prav nevoščljiva. Pústi mi ga malo gledati! – Kako se lepo sveti! In ta lepi gospod, ki ti je ta prstan dal, te ljubi?
MICKA: Al menijo, da ne?
ŠTERNFELDOVKA: In ti ga tudi ljubiš?
MICKA: Al imajo morebiti kaj čez to?
ŠTERNFELDOVKA: In on te bo vzel?
MICKA: Kaj imajo oni vprašati? Naj mi dajo prstan, pravim jaz!
ŠTERNFELDOVKA: Dala ti ga bom. Še nekaj te morem vprašati.
MICKA: Kaj pak neki še?
ŠTERNFELDOVKA: Vzel te bo, praviš?
MICKA: Bo me, ja. Potlej bom tudi jaz žlahtna gospa, kakor so oní – bom lepe gvante nosila kakor gospoda doli v Ljubljani – še lepše, kakor so njih.
ŠTERNFELDOVKA (zase): Ubogo dekle! Kako se mi smiliš! Še bom to nedolžnost lahko rešila. (K Micki.) Ima ta gospod dobro službo? Al je bogat?
MICKA: To se ve, da; saj je žlahten gospod.
ŠTERNFELDOVKA: In kdaj bo tedaj poroka?
MICKA: Kakor hitro bo njegov stric umrl. Pak naj mi dajo prstan!
ŠTERNFELDOVKA: Tukaj je, ljubka. (Zase.) O zapeljivec grdi! (Se joka.)
MICKA: Zakaj se jokajo? Kaj jim je?
ŠTERNFELDOVKA (Micko objame): Ljuba moja, Boga zahvali, da sem jaz prišla. Ti se v veliki nevarnosti znajdeš.
MICKA: Ježuš, Marija! V kaj za eni nevarnosti?
ŠTERNFELDOVKA: Tvoj ljubi je goljuf.
MICKA: Schönheim – goljuf? Oní, oní morejo goljufica biti, ker to pravijo.
ŠTERNFELDOVKA: On je goljuf, pravim jaz! On se ne imenuje Schönheim.
MICKA: To ni mogoče! Naj me pusté! Kaj se iz mene norca delajo!
ŠTERNFELDOVKA: On je že drugi obljubljen.
MICKA: To morajo meni skazati!
ŠTERNFELDOVKA (prstan s prsta zvleče): Poglej ta prstan in poglej svojega! Al nista oba glih? Vidiš, tega, ki ga ti imaš, sem jaz njemu dala in tega je Tulpenheim – to je njegovo pravo ime – meni dal. To je moje ime in to je njegovo.
MICKA: Tak oni so tista gospa?
ŠTERNFELDOVKA: Ja, jaz sem. Vidiš, sirota, in ta tvoj zapeljivec je moj obljubljeni ženin!
MICKA (se ustraši)
ŠTERNFELDOVKA: Nikar se ne ustraši! Midve ga hočeva plačati. On je obe goljufal!
MICKA: Oní še ne vedo vsega. Danes ob osmih ima ta grdež še z nekim drugim in z nekim šribarjem priti, da bodo ženitno pismo gor postavili; in v treh dneh ima poroka biti.
ŠTERNFELDOVKA: Naj le pride! Midve ga bova prijele, da mu bode lušt prešel nedolžna dekleta zapeljavati.
MICKA: Tukaj imajo njegov prstan. Mene goljufati! In jaz sem ga tako grozno ljubila.
ŠTERNFELDOVKA: Al ve tvoj oča o tvoji ljubezni?
MICKA: Nič ne vedo! Ta goljuf mi je prepovedal njim kaj povedati. Saj bi oča tudi pustili ne bili.
ŠTERNFELDOVKA: Pojdiva proč tukaj! Pelji me noter v hišo! Se morava kaj pogovoriti, kako ga bova plačali.
MICKA: Iz srca rada. Le tega grdeža naj mi iz glave spravijo!
ŠTERNFELDOVKA: Osem bo skoraj – pojdiva!
MICKA: Mene goljufati! O ti nesramnež grdi! (Gré s Šternfeldovko.)
(Odlomek)
Slovarček
ovbè – ojoj
am gre – brigati, zadevati
žlahten – plemenit
gvant – obleka
skazati – dokazati
šribar – pisar
gor postaviti – sestaviti, napisati
Šternfeldovka je Micki odprla oči, ko ji je povedala resnico o goljufivem Schönheimu, Mickin oče, ki si Anžeta želi za zeta, pa se je z njim pogovarjal o tem, da so Micki všeč mestne navade in naj to upošteva, ko ji dvori, čeprav se mu to zdi smešno in mu gredo sladke besede težko z jezika. Ampak ti očetovi nasveti kmalu niso bili več potrebni, saj je Micka, ko je izvedela resnico o Schönheimu, ki je pravzaprav Tulpenheim, v trenutku spremenila mnenje o Anžetu in si spet želela poroke z njim. Njen oče je bil te spremembe v hčerinem mišljenju zelo vesel in vsi skupaj, Micka, Jaka, Anže in Šternfeldovka, so skovali načrt, kako bodo Tulpenheima osramotili in se mu s tem maščevali. Micka se je s Tulpenheimom dogovorila, da bo pod noč prišel k njej, da bodo napisali ženitno pogodbo. Res je prišel, s sabo pripeljal prijatelja Monkofa in pisarja Glažka, vendar je doživel neprijetno presenečenje.
DRUGI AKT
Šesti nastop
Osebe: Tulpenheim, Monkof, Glažek, Micka, poprejšnja
MICKA: Naj pridejo, no!
TULPENHEIM: Pak je nekdo notri.
MONKOF: Dva kmétiška.
MICKA: Naj le pridejo. Saj moj oča tako vse vedó!
JAKA: Le noter, gospodje, le noter! Naj storé, kakor da bi doma bili. – Me veseli, da take gospode pri sebi vidim.
TULPENHEIM (k Micki): Kaj res vse vedó?
MICKA: Vse natanko.
TULPENHEIM (s strahom): Ne zamerite, oča.
MONKOF: Dober večer.
GLAŽEK (k Tulpenheimu): Al ve?
TULPENHEIM: Meni se zdi.
GLAŽEK: Oča župan, Bog vas sprimi!
JAKA: Naj se dol usedejo, gospod žlahtni, in oní tudi! Mi je prav težko, da pri meni vse raztreseno najdejo. Pak saj ne bodo zamerili.
ANŽE: Na kmetih ni drugače.
JAKA: To je vse prevelika čast zame. Ne vem, kako sem jo zaslužil.
TULPENHEIM (k Monkofu): Ne vem, pri čem smo.
MONKOF (k Tulpenheimu): Korájžen bodi; stari bo vesel, da dekleta odpravi.
TULPENHEIM: Jaz sem že davno voščil očeta te lepe deklice poznati.
JAKA: Naj gredó!
TULPENHEIM: Vi ste mož, da vam ga ni para v krajnski deželi.
JAKA: Kaj mi oní povedó!
MONKOF: Ko bi jo kdo križem sveta iskal, tak take punčke ne najde, kakor je vaša Micka.
JAKA: Pak ne, da bi se norca delali!
GLAŽEK: Ta je rožica! Ta je cvet! Ta je kraljica ženskega spola!
JAKA: Dekle, zdaj šele vem, kaj nad tabo imam! Pak naj ne zamerijo, žlahtni gospodje; jaz menim, da bi zdaj obljubo naprej vzeli. Gospod šribar, oni se tukaj gor usedejo, Micka, ti pak k meni.
TULPENHEIM: Jaz pak k Micki!
ANŽE (ga odrine): Tukaj bom jaz sedel!
JAKA: Tukaj Anže. (K Tulpenheimu) Oní pak tja čez, gospod žlahtni. (K Monkofu.) In oní tukaj zraven.
VSI (sedé)
JAKA (vino nalije; h Glažku): Midva ga bova narpred en glažek štrknila, kajne? Jaz jim dober stojim, da je pravičen, zakaj ker sem ga sam iz Vipave pripeljal.
GLAŽEK: Ljubiček, rad verjamem! (Sprazni.) Še en glažek, če smem prositi, da se roka ne bo tresla!
JAKA: Me veseli, da jim diší. No, gospodje, na zdravje neveste!
TULPENHEIM: Iz srca rad.
MONKOF: Z veseljem.
JAKA: Vsi naenkrat, in nobena kápljica ne sme noter ostati!
GLAŽEK: Jaz sem tudi zraven.
JAKA in VSI (naenkrat): Na zdravje Micke! (Pijejo.)
GLAŽEK: Še eno zdravico.
JAKA: Žéninovo, kajne? (Nalije.) Jaz bom prvi, potlej pak ti drugi za mano. Juhe! Na zdravje Anžéta!
TULPENHEIM: Anžéta?
MONKOF: Anžéta?
GLAŽEK: Anžéta? (Se grozno čudijo.)
JAKA: Tak naj pijejo, no! Kaj jim ne diší?
ANŽE: Kaj jih morebiti glava boli.
TULPENHEIM: Bom že – bom že. (Na stran.) Meni ni dobro pri tej reči.
MONKOF: Danes pri kosilu sem preveč jedel. (Na stran.) Da bi jaz zunaj bil!
GLAŽEK: Bi bilo škoda, ko bi se preveč zgrelo – Tedaj na zdravje Anžéta! (Pije.)
JAKA: Gospod šribar, naj oní zdaj ženitno pismo gor postavijo.
ANŽE: In le hitro! Ti gospodje bi že radi domov šli. Vidiš, Micka, kako žalostno gledajo! Pojdi jih malo potroštat!
MICKA: Kaj jim kaj fali? Naj bodo dobre volje – danes, ko je moja obljuba!
TULPENHEIM (jezo nazaj drži): O, saj sem dobre volje – prav dobre volje. (Zase.) De bi te zlódej!
MONKOF: Kako je že tema zunaj! Meni se zdi, da bi se lahko obljuba jutri naprej vzela. Nam bi se znala kakšna nesreča prigoditi. Noč ima svojo moč.
TULPENHEIM: Prav imaš, bratec, saj pak jutri zopet pridemo.
ANŽE: Nič naj se ne bojé; se jim bo že domov svetilo.
GLAŽEK (k županu): Očka, bolje bi bilo, ko bi se obljuba podnevi naprej vzela; zakaj, ljubiček, ponoči se nič kaj ne more pisati. Pri luči se enemu vse meša pred očmi. (K Monkofu in Tulpenheimu.) Pijmo ga še vsak en glažek in potlej se pak skusimo počasi – eden za drugim – ven izsukati.
JAKA: Žlahtni gospodje, jaz sem le kmet, ampak za norca se ne pustim držati, da bi vi še taki gospodje bili. Obljuba mora še danes dokončana biti!
ANŽE: Za norca vam ne bomo! Obljubim, da ne! Gospod šribar, oní naj pišejo, al bodo kópani!
GLAŽEK: Kaj, jaz kópan, jaz? (Zase.) Tiho bodi, Glažek! S kmétiškimi fanti ni dobro norce briti.
JAKA: Anže, pameten bodi! Ne smeš teh gospodov razžáliti, zakaj so tvoje priče.
TULPENHEIM: Priče?
MONKOF: Priče?
GLAŽEK: Priče?
JAKA: Meni se zdi, ja – sicer ne vem, zakaj so me obiskali. Tedaj oni, gospod šribar, al niso zato prišli, da bodo ženitno pismo za mojo hčer gor postavili?
GLAŽEK: Tisto je že res.
JAKA: Zakaj tedaj hóčejo odlašati?
GLAŽEK: Ne zamerite, očka; meni se zdi, da smo se malo zírali, kar ime žéninovo am tiče.
ANŽE: Kaj, v mojem imenu ste se zírali? V mojem imenu?
GLAŽEK: Tak ti si tedaj žénin in prihodnji zakonski mož Mickin? Hm – hm – ut censeo stulti habemur.
TULPENHEIM (na stran): Moja reč je pri kraju!
MONKOF: Ne vem, kaj bi dal, da bi tukaj ne bil!
TULPENHEIM: Mene ne trpi več tukaj!
GLAŽEK: Zdaj šele zastopim! Hm – hm – hm. Tukaj bo bolje z županom potegniti. Vaše ime, oča župan?
JAKA: Jaka Zanétovec.
GLAŽEK (piše): In žéninovo ime?
ANŽE: Anže Hudoba.
GLAŽEK: To je grozno ime! (K Jaku.) Kaj mislite svoji hčeri dati?
JAKA: Ni taka reč! – Vidite, to je siromačija na kmetih. Zdaj ji dam devetsto rajniš gotovih in zraven enega vola, dve kravici in štiri svinje. Po moji smrti pak je vse njé, célo moje premoženje.
GLAŽEK: In kaj ji Anže Hudoba nazaj pripiše?
ANŽE: Drugih devetsto. Kar bova vkup pridelala, bo pak obema slišalo. Kajne, Micka?
MICKA: To se ve, da.
GLAŽEK: Anže Hudoba in Micka Zanétovka se bosta narprvič tukaj podpisala.
ANŽE: Jaz ne znam pisati. Micka, ti tudi ne.
GLAŽEK: Pak bom jaz obeh imeni zapisal, vidva bosta križe zraven naredila.
(Anže in Micka križ naredita, Glažek jima roko pelje.)
GLAŽEK: Zdaj pak vi, oča.
JAKA: Že prav. (H Glažku.) Meni ni treba roke peljati, jaz sem že bolj navajen. (Naredi križ.) Zdaj pak priče. (K Tulpenheimu.) Narprvič oní, gospod žlahtni!
TULPENHEIM: Jaz? Zdaj zdaj. Da bi te vendar! Meni je roka zaspala. (Prime za pero z jezo in mu nič kaj od rok ne gre.)
MONKOF: In meni je krč noter prišel.
Slovarček
poprejšnja – nastopajoča v prejšnjem prizoru, torej Anže in Jaka
štrkniti – popiti, izpiti
jim dober stojim – zagotavljati
ženitno pismo – poročna pogodba
potroštati – potolažiti
izsukati – izmuzniti
kópan – biti vržen v vodo
zirati se – zmotiti se
ut censeo stulti habemur – mislim, da nas imajo za norca
rajniš – renski goldinar
bo slišalo – bo pripadalo
Sedmi nastop
Šternfeldovka prav vesela in poprejšnji
ŠTERNFELDOVKA: Tako je prav, moji gospodje! Oní k obljubam in v svate hodijo, mene pak doma pusté od dolgega časa konec vzeti.
TULPENHEIM (se sramuje): Gnádljiva gospa! Se je taku primerilo. Jaz nisem mislil – jaz ne vem.
MONKOF: Zdaj bo pravi zlódej!
ŠTERNFELDOVKA: Oní se čudijo, Tulpenheim! Niso mislili, da bom za njimi prišla? Pak sej vedó, da brez njih ne morem živeti.
TULPENHEIM (ves zmešan): Gnádljiva gospa – njih dobrota.
MONKOF: Zdaj in nikoli več se ne bom v take zmešnjave podal.
ŠTERNFELDOVKA: Naj bodo veseli, gospod Schönheim! Vidijo, kako je ta punčka vesela. (Pokaže na Anžéta.) Nje žénin, kajne?
ANŽE: Ja, gospa žlahtna.
ŠTERNFELDOVKA: No, ste že dokončali?
JAKA: Še ne, ta dva gospoda nočeta podpisati.
ANŽE: Enemu je roka zaspala in drugemu je krč noter prišel.
ŠTERNFELDOVKA: Kaj se bodo branili? Naj se podpišejo, vsaj zavoljo mene! Jih prosim!
TULPENHEIM: Konec me bo od jeze in od sramote. (Podpiše.)
ŠTEFNFELDOVKA: In oní, Monkof?
MONKOF: Že pišem. (Podpiše.) Od togote ne vem, kaj delam.
ANŽE: Saj se je roka vendar še zadosti vdala.
ŠTERNFELDOVKA: Zdaj pak, moji gospodje, bodo za Mickino doto kaj vkup zložili, kajne?
TULPENHEIM: Res je. Kakor zašafajo, gnádljiva gospa. Tukaj imajo. (Mošnjo tja položi.)
ŠTERNFELDOVKA: To je za nevesto. Vidiš, Micka, to le tebi ta gospod k doti priložé. Kaj pak oní, Monkof?
MONKOF: Še tega mi je manjkalo! (Tiho.) To je hudič od ene žene! Tukaj! (Vrže mošnjo tja.)
ANŽE: Lepo zahvalim.
ŠTERNFELDOVKA (k Micki): Jaz ti moram tudi kaj dati. (Potegne prstan s prsta in ga njej dá.) To je zlat prstan, vidiš, kako se sveti? (K Tulpenheimu.) Naj ga pogledajo, če je ta pravi!
TULPENHEIM: Moj prstan! (Se na čelo udari.)
MICKA: Vse svoje dni ga bom v časti držala.
ŠTERNFELDOVKA: Anže, še tebi enega.– No, moj lepi Schönheim! (K Tulpenheimu.) Vidijo, da je ravno taisti prstan, katerega sem jaz njim dala, kateri je njim mojo ljubezen zažihral, na katerem je njim tako malo ležeče. (Dá prstan Anžetu.)
TULPENHEIM: Oh!
ŠTERNFELDOVKA: Zdaj se tudi še spodobi, da na zdravje žénina in neveste pijemo.
GLAŽEK: Na zdravje žénina in neveste! (Pije.)
TULPENHEIM: Na zdravje! (Pije in glaž z jezo tja postavi.)
MONKOF (na stran): Da bi krepal!
JAKA (nalije): Gospa žlahtna, naj ne zamerijo, Bog jim daj dobro srečo! Anže, Micka, pijta vidva tudi!
ANŽE, MICKA in GLAŽEK: Na njih zdravje, gospa žlahtna!
ŠTERNFELDOVKA: Lepo zahvalim. Ljubi moji ljudje, Bog vas obváruj! Zdaj gremo domov, vidite, je že pozno. Gospod Glažek, jutri se bomo videli. Me zastopijo?
GLAŽEK (zase): Jemenes, pozna me! Kaj bo?
ŠTERNFELDOVKA: Nikar naj se ne bojé – mi bodo le tudi ženitno pismo gor postavili – z gospodom Schönheimom. (Pokaže, kakor da bi se norca delala, na Tulpenheima.)
TULPENHEIM: Gnádljiva gospa! (Hoče na kolena pasti.)
ŠTERNFELDOVKA: Saj ne bodo komedije igráli. Naj se poberó! Midva sva nárazen!
TULPENHEIM: Ampak – moj stric.
ŠTERNFELDOVKA: Ima vse zvedeti! Lahko noč, oča župan! Micka, lahko noč! Dobro se imejte! Kadar bo poroka, mi boste pustili vedeti, kajne? (Gredo.)
ANŽE, JAKA, MICKA (jo spremijo): Če se smemo podstopiti. Naj srečno domov pridejo! Bog jim lonaj! Bog jih obvaruj!
JAKA (k Tulpenheimu in Monkofu): Oní naj pak na županovo Micko nikoli ne pozabijo!
ANŽE: In na Anžéta!
VSI: Lahko noč! Lahko noč!
GLAŽEK (teče k mizi in eno flašo pod plašč skrije): Bi bilo škoda, ko bi ena kápljica noter ostala.
(Proč steče.)
(Konec)
Slovarček
gnadljiva – milostljiva
primeriti se – pripetiti se
togota – jeza, razdraženost
zašafati – ukazati
zažihrati – zagotoviti
jemenes – jojmene
podstopiti – upati si, drzniti si
Bog jim lonaj! – Bog jim poplačaj!
6. Pogovorite se.
S sošolcem ali sošolko izmenjajta mnenje o tem, ali tudi danes denar in ugled vplivata na izbiro življenjskega sopotnika. Kaj vidva/vidve menita o tem?
7. Uprizorite.
Prostovoljca naj s pomočjo improvizacije zaigrata smešen prizor iz sodobnega časa, v katerem fant dvori dekletu, ki zelo ceni le denar in ugled.
9. Odgovori.
a) Primerjaj razumnost in moralnost slovenskih kmetov z razumnostjo in moralnostjo tuje gospode.
Slovenski kmetje so v Županovi Micki bolj razumni in moralni kot tuja gospoda.
b) Kako je po tvojem mnenju to vplivalo na samozavest tistih Slovencev, ki so si Županovo Micko ogledali oz. jo prebrali?
Po smislu.
Veseloigra ali komedija je dramsko besedilo z veselo vsebino in s komičnimi zapleti.
Prikazuje dogodke iz vsakdanjega življenja ter napake in pomanjkljivosti ljudi. Tako avtor veseloigre izraža kritiko družbe, obenem pa vzgaja in zabava.
Glavna značilnost komedije je, da zbuja smeh:
– s komičnimi osebami in z njihovimi značaji (karakterna komika),
– s komičnimi dogodki, zapleti in njihovimi razpleti (situacijska komika) in
– s komičnim izražanjem – z dovtipi, besednimi igrami ... (besedna komika).
Primer komedije: Anton Tomaž Linhart: Županova Micka.
12. Reši.
b) V čem se razlikujeta pomena besed komičen in vesel?
V katerem jezikovnem priročniku lahko to preverimo?
Izraz komičen pomeni, da nekaj vzbuja smeh, izraz vesel pa označuje pozitivno čustveno stanje.
O tem se lahko poučimo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.
c) Iz enega od odlomkov navedi primer besedne komike.
Besedno komiko prepoznamo npr. v prvem nastopu, kjer Micka očetu pripoveduje, zakaj ji Anže ni všeč.
č) Meniš, da je želel Linhart v Županovi Micki prikazati le običajne človeške pomanjkljivosti ali tudi izraziti kritiko družbe? Utemelji.
Po smislu.
Posebnost dramskih besedil so odrska navodila, ki jih imenujemo tudi didaskalije.
To so avtorjeve opombe, ki gledališčnikom pomagajo pri postavitvi dela na oder, bralcem dramskih besedil pa krojijo predstave o tem, kaj osebe na odru počnejo, kako so oblečene, kakšen je kraj dogajanja itd.
Didaskalije so v dramskem besedilu pogosto pisane v oklepaju in ležeče.
13. Preberi besedilo in reši naloge.
DRUGI AKT
Drugi nastop
Anže klobuk na tri dežele napravljen, sukno na žličnike, hlače in drugo vse po kmetiško, in poprejšnja /.../
MICKA: Nič se ne bojim. Le tukaj ostani, Anže! Bom kmalu spet prišla.
ANŽE (malo bolj tiho, da Jaka ne sliši): Da te kakšen gosposki duh ne sreča!
JAKA (stole okoli mize postavlja): Tukaj bo šribar sedel, tukaj jaz, tukaj Anže, tukaj Micka – ni prav, Micka mora med mano in med Anžetom sedeti. Tukaj ena priča in tukaj druga. Tako. (Dene papir, peresa itd. na mizo.) Pojdi, Anže, poglej skozi okno, al so že na prelazu, in pridi mi povedat!
ANŽE: Že prav. (Gre. Micka prinese vino.)
Slovarček
klobuk na tri dežele – pokrivalo s tremi vogali
sukna na žličnike – frak
a) V zvezek izpiši didaskalije.
Didaskalije so v ležečem tisku.
Anže klobuk na tri dežele napravljen, sukno na žličnike, hlače in drugo vse po kmetiško, in poprejšnja /.../)
(malo bolj tiho, da Jaka ne sliši)
(stole okoli mize postavlja)
(Dene papir, peresa itd. na mizo.)
(Gre. Micka prinese vino.)
b) Kaj v tem delu besedila izgovori Anže?
Da te kakšen gosposki duh ne sreča!
Že prav.
c) Komu je namenjen del besedila, ki je napisan v oklepaju?
Bralcu oz. režiserju.
č) Kaj je povedano v delu besedila v oklepaju?
Pove, kaj igralci počnejo in s kakšnim glasom se pogovarjajo.
14. Ker je Linhart živel in ustvarjal v 18. stoletju, je v njegovem besedilu veliko slogovno zaznamovanih besed.
a) Iz drugega nastopa izpiši tri poljubne slogovno zaznamovane besede.
Npr.: boršt, zal, živinica.
b) V čem se razlikujejo od slogovno nezaznamovanih besed?
Slogovno zaznamovane besede niso primerne za uradna besedila.
c) Kako učinkujejo na bralca?
Pri bralcu vzbujajo pozornost.
15. Preberi pogovor med Micko in Šternfeldovko.
ŠTERNFELDOVKA: Če mi poveš, kako se imenuje.
MICKA: Schönheim.
ŠTERNFELDOVKA (zase): Schönheim! Tak je svoje ime zatajil! (K Micki.) To je lepo ime. Al je zares tako lep, kakor ime kaže?
Zakaj je Šternfeldovka o Schönheimu vprašala, ali je res tako lep, kot nakazuje njegovo ime?
Pomagaj si z znanjem nemščine ali nemško-slovenskim slovarjem.
Nemška beseda schön pomeni lep.
16. Pogovorite se.
Predstavljajte si, da ste se v razredu odločili, da boste uprizorili Županovo Micko.
- Kdo od vas bi želel nastopiti v glavnih vlogah?
- Kako bi lahko sodelovali tisti, ki ne bi želeli nastopiti pred gledalci?
17. Napiši dramsko besedilo, v katerem Micka svoji najboljši prijateljici zaupa, da je Tulpenheim goljuf.
V besedilo vključi:
- Mickino priznanje svoje velike ljubezni do Tulpenheima,
- prijateljičin pogled na njuno ljubezen,
- prijateljičin nasvet,
- Mickin odziv.
Upoštevaj zgradbo dramskega besedila in ne pozabi na odrske opombe.