Industrijska revolucija v slovenskih deželah

KLJUČNE BESEDE:

• številne tovarne
• južna železnica
• Trst
• pomankanje domačega kapitala
• propadanje kmetov
• posojilnice
• zadruge
• nova mesta
• glavni val izseljevanja
• slovenski izseljenci
• slovenska društva

Industrijska proizvodnja v slovenskih deželah je v 19. stoletju po svojih zmožnostih sledila razvoju v drugih habsburških deželah.

ZANIMIVO
Podjetnik Vinko Majdič je v svojih mlinih v Kranju kot prvi na Slovenskem začel uporabljati elektriko; zgradil je tudi prvo javno elektrarno v Kranju (1892).

Velike spremembe je sredi 19. stoletja prinesla gradnja železniške proge Dunaj–Trst, imenovane južna železnica.
• Pripomogla je k živahnejšemu prometu in trgovanju ter ponujala nove možnosti za zaposlitev kurjačem, strojevodjem, mehanikom in drugim.
• Ob njej so nastala nova industrijska središča, tista, oddaljena od nje, pa so propadla.
• Železnica je vplivala tudi na propad furmanstva in splavarstva. Ceneni izdelki, ki jih je pripeljala v slovenske dežele, so uničevali domačo obrt.
• Spremenila je videz pokrajine.

Do konca 19. stoletja so železniško omrežje razširili in z južno železnico povezali večje kraje in industrijska središča na Slovenskem.

Z južno železnico se je povečal pomen Trsta, ki je postal vodilno pristanišče v regiji. Možnost zaslužka je v mesto privabila podjetnike iz različnih dežel, prihajali so tudi državni uradniki, zavarovalni agenti, delavci.

Ena od glavnih značilnosti ob začetku industrijskega razvoja na Slovenskem je bilo pomanjkanje domačega kapitala. Pomembno vlogo pri širjenju industrializacije je zato sprva imel predvsem tuji kapital − avstrijski, nemški, francoski, češki, švicarski, na Goriškem tudi italijanski. 
Pomembnejši slovenski kapital je začel nastajati v drugi polovici 19. stoletja. Za krepitev slovenskega kapitala so bile poleg bank pomembne tudi hranilnice, posojilnice in zadruge.

ZANIMIVO
Za prvo bančno ustanovo na Slovenskem štejemo Kranjsko hranilnico, ki je bila ustanovljena leta 1820. Njen vse bolj nemški značaj je konec 19. stoletja spodbudil nastanek prvih slovenskih bank; leta 1900 sta začeli delovati Ljubljanska kreditna banka (s podporo češkega kapitala) in Jadranska banka v Trstu.

Večina prebivalstva slovenskih dežel je v 19. stoletju živela na podeželju in se ukvarjala s kmetijstvom. Položaj kmetov ni bil enoten, temveč so se kmetije delile na večje (grunte), srednje in manjše kmetije. Prevladovale so majhne kmetije, ki kmetom niso omogočale dovolj zaslužka. Položaj kmetov na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja je bil težek in njihove kmetije so propadale. Kmetje so se izseljevali v mesta ali tujino.

ZANIMIVO
Leta 1857 so kmetje predstavljali 83 % prebivalstva v slovenskih deželah

Vzrokov za propadanje kmetov je bilo več: širjenje tovarn je uničevalo domačo obrt, uvoženi pridelki so bili cenejši, plačevanje odškodnine za zemljiško odvezo (iz leta 1848), visoki davki, slabe letine in uničeni pridelki zaradi škodljivcev (na primer trtna plesen in trtna uš), vlaganja v posodobitev kmetij in razna pravdanja, oderuštvo (posojila z visokimi obrestmi).

ZANIMIVO
Če kmetje posojil oderuhu niso plačevali, je oderuh zasegel posest in jo prodal na dražbi. Ker so dražbe po vaseh oznanjali z bobni, so rekli, da je 'kmetija šla na boben'.

Pomoč kmetom so organizirali slovenski politiki in duhovniki v obliki posojilnic in zadrug.

Z industrializacijo je zaradi izboljšanih higienskih in zdravstvenih razmer na Slovenskem prebivalstvo naraščalo. Zrastla so nova mesta.

V mestih se je krepilo industrijsko delavstvo (proletariat). Njihov položaj je bil podoben kot drugod v Evropi. Ob koncu 19. stoletja so imeli zagotovljene določene pravice (omejen delavnik, socialno in nezgodno zavarovanje ...). Njihove bivanjske razmere pa so se razlikovale od kraja do kraja. Med delavci je bila razvita živahna kulturna dejavnost. Ustanavljali so različna kulturna društva, pevske zbore in godbe.

Z industrializacijo se je na Slovenskem poleg nižjega (delavci) okrepilo tudi visoko in srednje meščanstvo. V manjših mestih je prevladovalo srednje meščanstvo (malomeščanstvo), bilo je tudi nekaj bogatih meščanov. Poraslo je število izobraženih Slovencev, ki so bili jedro nastajajočega zavednega slovenskega meščanstva.

Meščanstvo je gojilo živahno družabno življenje – medsebojno obiskovanje, prirejanje plesov in drugih zabav, obiski gledaliških predstav, kavarn. V mnogih mestih in trgih na Štajerskem sta druga ob drugi živeli nemška in slovenska meščanska družba.

ZANIMIVO
Ljubljana, osrednje slovensko mesto, je leta 1910 štela okoli 50.000 prebivalcev. Trst je bil takrat že velemesto, leta 1910 je imel 229.510 prebivalcev, med temi okoli 56.000 Slovencev (glede na občevalni jezik).

Propadli kmetje so pogosto iskali rešitev v izseljevanju iz podeželja; nekateri v bližnja industrijska središča, drugi v tujino. Glavni val izseljevanja v tujino je potekal med letom 1880 in prvo svetovno vojno (1914).

ZANIMIVO
Med letoma 1880 in 1914 se je iz slovenskih dežel izselilo okoli 300.000 ljudi, kar je predstavljajo okoli 20 % prebivalstva.

Slovenski izseljenci so se najprej selili v industrijska in rudarska območja Avstrije in zahodne Evrope, zatem v Severno Ameriko (ZDA in Kanada), nekaj tudi v Rusijo. Večja skupina Beneških Slovencev se je izselila v Južno Ameriko (Argentino in Brazilijo). V novi domovini so se Slovenci pogosto naselili strnjeno in gojili svojo narodno kulturo.

• Ustanavljali so slovenska društva, na primer dramsko, glasbeno, pevsko, športno ...
• Izdajali so slovenske časopise in knjige.
• Središča njihovega narodnega delovanja so bili slovenski domovi.
• Ustanavljali so narodne podporne enote, ki so pomagale ljudem v stiski ali bolnim.

Slovenskim izseljencem so pomagali slovenski duhovniki, ki jih je katoliška Cerkev pošiljala v tujino.