Humanistična misel in renesansa sta se v 15. stoletju iz Italije razširili po Evropi.
Umetniki iz Francije, Belgije, Nizozemske, Nemčije, Španije in Anglije so obiskovali Italijo in navdušeni domov prinašali renesančne ideje. Kralji so na svoje dvore vabili italijanske umetnike.
Umetniki v zahodni Evropi so razvili svoj renesančni slog. Pogosto so upodabljali pokrajino in vsakdanje življenje.
Značilnosti renesančne umetnosti v zahodni Evropi so bile:
▪ upodabljanje portretov in prizorov iz vsakdanjega življenja ter verske vsebine,
▪ uporabljena perspektiva,
▪ bolj realistične upodobitve.
Vodilni humanist v zahodni Evropi je bil nizozemski duhovnik in učenjak Erazem Rotterdamski, ki je leta 1516 poleg latinskega prvič objavil tudi celotno besedilo Nove zaveze v grščini, kar je postalo podlaga za prevode v ljudske jezike (npr. nemščino). Kritiziral je napake Cerkve in predlagal cerkveno reformo.
Angleški humanist Thomas More je zagovarjal šolanje za moške in ženske. V delu Utopija je obsodil pohlep, podkupovanje, vojno in kriminal, ki so takrat pogosto pestili tedanjo družbo.
V Nemčiji je humanizem zagovarjal potrebo po zbližanju navadnega človeka z Bogom. Tako mišljenje je bilo poleg nezadovoljstva zaradi velike porabe denarja povod za nasprotovanje papežu in pravilom Cerkve ter posredno vsemu, kar je bilo italijanskega. S tem je humanizem pri Nemcih postal podlaga za kasnejše proteste zoper Cerkev.