Okoli leta 1800 pr. Kr. so pokrajino Kanaan (danes Palestina) ob vzhodni obali Sredozemskega morja poselili Hebrejci. Zaradi hude suše in lakote so se Hebrejci preselili v Egipt, kjer so bili zasužnjeni okoli 300 let. V tem času so dobili novo ime – Izraelci.
V 13. stoletju pr. Kr. so pod vodstvom Mojzesa zapustili Egipt in se vrnili v svojo deželo. Potovali so mimo gore Sinaj, na kateri je Bog Mojzesu izročil deset božjih zapovedi.
»/…/ Ne imej drugih bogov poleg mene! /…/ Ne skruni imena Gospoda, tvojega Boga! Pomni, da boš posvečal sobotni dan! /…/ Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel /…/! Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne govori krivega pričevanja zoper svojega bližnjega! Ne želi hiše svojega bližnjega! Ne želi žene svojega bližnjega ne hlapca ne dekle ne vola ne osla ničesar, kar je tvojega bližnjega!«
Preberi vir in pojasni
• Kakšna so bila določila judovske vere?
• Izraelci so bili monoteisti, kar pomeni, da so varovali v enega boga - Jahveja.
• Deset božjih zapovedi predstavlja judovsko zbirko zakonov, s katero so Izraelci sklenili svojo zvezo z bogom.
• V zameno za spoštovanje zapovedi je Bog Izraelcem ponudil božjo zaščito.
• Njihova vera je dobila naziv judovstvo, vernike pa imenujemo judje.
• Verske obrede opravljajo pod vodstvom rabina v verskih stavbah, ki se imenujejo sinagoge.
Po vrnitvi iz Egipta v Kanaan (Palestino) so se izraelska plemena združila in ustanovila Izraelsko kraljestvo. Največji razcvet je doživelo na začetku 1. tisočletja pr. Kr. pod kraljem Salomonom, ki je v Jerualemu zgradil veličasten tempelj.
Po njegovi smrti je kraljestvo razpadlo na dve kraljestvi, Izrael in Judejo. Kasneje so Judejo zasedli Asirci in Babilonci, ki so Izraelce odpeljali v suženjstvo.
Judovska vera je zagovarjala družbeno enakost in svetost življenja. Judje so zelo cenili izobraževanje in dobrodelnost, delo v dobro skupnosti. Pismenost je bila zelo razširjena. Položaj ženske v judovski družbi je bil boljši kot v drugih družbah tistega časa.