Osrednje mesto v razvoju egipčanske civilizacije je imela reka Nil. Njeno poplavljanje je odločilno pripomoglo k vzponu egipčanske civilizacije v najmogočnejšo civilizacijo starega veka.
Egipčanska država
Okoli leta 3200 pr. Kr. je vladar Menes združil kraljestvi Zgornjega in Spodnjega Egipta. Postal je prvi vladar združenega Egipta, ki je imel prestolnico v Memfisu. Bil je tudi začetnik prve egipčanske dinastije, kar pomeni, da so se na oblasti vrstili vladarji iz iste družine.
Vladar v Egiptu se je imenoval faraon. Imel je popolno oblast nad vsemi prebivalci in je odločal o vseh pomembnih zadevah. Častili so ga kot boga.
Zgodovino Egipta razdelimo na več obdobij. Med najpomembnejša štejemo staro (2700–2200 pr. Kr.), srednje (2040−okoli 1650 pr. Kr.) in novo kraljestvo (1550–1070 pr. Kr.).
V času novega kraljestva se je Egipt razširil na severu do reke Evfrat in na jugo do pokrajine Nubije. Postal je najmočnejša država na območju rodovitnega polmeseca, katere središče so bile Tebe.
Egipt je imel največjo moč v času faraona Ramzesa II. (13. stoletje pr. Kr.), ki je uspešno ubranil severno mejo, ki so jo ogrožali Hetiti. Po koncu obdobja novega kraljestva so Egiptu zavladala sosednja ljudstva.