Evolucijski razvoj človeka

Vsaka razvojna veja organizmov na Zemlji je vodila do svojevrstnih rezultatov. Evolucija človeka ni potekala z drugačnimi mehanizmi kot druge, le njene posledice so spet zelo posebne. Spremenjene telesne zmogljivosti in razvoj živčevja skupaj z možgani sta v kratkem času dosegla stopnjo, ki človeka postavlja v nov svet, kjer so se biološkim zakonitostim pridružile še psihosocialne.

Pred nekaj milijoni let je nekje v Afriki neka velika opica začela hoditi pokonci. Na splošno domnevajo, da zaradi boljšega pregleda nad sovražno savano. Morda pa se je vzravnala kar v gozdu, pri hoji po vejah, kar ji je močno olajšal gibljivi palec na zadnjih nogah. Naj bo tako ali drugače, ko so vrstnice začele posnemati pokončnega posebneža in je to postala splošna navada, se je prenašala z učenjem in posnemanjem tudi na naslednje rodove.

Ob tako spremenjenem vedenju so dobile prednost lastnosti, ki so se pojavljale z mutacijami, pa pri štirinožni hoji ne bi bile koristne ali bi bile celo moteče. Tako so se od hoje sproščene sprednje noge lahko postopoma razvile v zelo natančno prijemalno napravo, roke. Postopno izpopolnjene roke pa so nadalje omogočale natančno obdelavo lesa ali kamna v primerno orodje in rokovanje z njim. Drugače kot pri človeku so se pri človeku podobnih opicah dlani podaljšale in postale toge. To jim omogoča, da hodijo pol vzravnano, po členkih prstov.

Zadnje noge so se pri praljudeh (homininih) lahko podaljšale, prsti so se skrajšali in dláni podobni del se je razvil v ravni in trdni podlagi primerneje oblikovano stopalo.

Spremenila se je zgradba medenice, s čimer je bila zagotovljena stabilnost zgornjega dela telesa. S skrajšanjem in razširitvijo kolčnic in križnice pa se je posledično zapletla oblika porodnega kanala.

Pomembno preoblikovanje je prestala glava. Pri štirinožcih je lobanja nameščena v podaljšku telesne osi. Žival jo lahko nosi dvignjeno s pomočjo močnih in zajetnih mišic, te pa potrebujejo za svoje pritrdišče obsežno in ojačeno zatilje. Nasprotno je pri dvonožcu lobanja na vrhu hrbtenice in trupa v labilnem ravnovesju, ki ga vzdržujejo razmeroma šibke mišice. Ta del lobanje se je lahko povečal v nežnejšo in obsežnejšo škatlo za možgane. Možgani so se lahko povečevali, lažje pa so preživeli osebki z geni za večje in zmogljivejše, uporabnejše možgane. Taki osebki so imeli tudi več možnosti za rabo in izdelavo orodja, kar je spet dajalo prednost osebkom z bolj izpopolnjeno roko. Uporaba in izdelava orodja sta se sicer razvili, še preden so se možgani občutno povečali (že pri zgodnjem pitekantropu v Afriki). Vendar pa je vsaka izpopolnitev možganov, ki je omogočila učinkovitejšo rabo orodja, npr. razvoj možganske skorje, pomenila za osebek s tako mutacijo res občutno večjo možnost za preživetje. Rečemo, da je imel tak osebek veliko selekcijsko prednost.

Uporaba orodja je omogočila še spremembo v prehranjevanju, ki so jo zahtevale tudi spreminjajoče se podnebne in obenem biotske razmere. S podrobnim pregledom živalskih kosti ob ostankih pitekantropa so ravnokar zanesljivo ugotovili, da je ta izrabljal trupla, ki so jih za seboj pustile velike zveri; že prej so to domnevali, zdaj so našli sledi orodja. Te spremembe so bile povezane s krajšanjem gobca, manjšanjem žvekalnih mišic in spreminjanjem zobovja. Verjetno ni nepričakovano, da se je prav zobovje v zgodovini človečnjakov močno spreminjalo. Povejmo, da so zobje pri vretenčarjih, podobno kot obustne okončine pri členonožcih, izjemno spremenljive tvorbe; seveda so živali posebej odvisne ravno od njihove uporabnosti.

Posredno sta s pokončno hojo povezana razvoj grla za oglašanje in govor. Paleontološki ostanki kažejo, da je že zgodnji pitekantrop (Homo erectus) obvladoval in uporabljal ogenj. Ogenj je omogočil kuhanje in s tem mehčanje, pa tudi občutno boljšo energetsko izrabo hrane. Ni dvoma, da je ognjišče pogojevalo tudi tesnejše druženje več osebkov. S tem se je razvijal družbeni čut in potreba po sporazumevanju; pri tem je pridobila na preživetveni vrednosti vsaka izboljšava naprav za govor. Ob vseh teh vzajemnostih se je zdržema večala možganska skorja in višala inteligenca. Ta je pri sodobnem človeku toliko višja kot pri kateri koli živali, da tozadevne zmogljivosti živali poudarjamo le zato, ker smo jih poprej radi povsem prezrli.

Z razvojem sporazumevanja je človek razvil skupno zalogo izkušenj, dostopno vsem osebkom že po rojstvu. Temu rečemo kultura. Njen hitri nadaljnji razvoj obravnavajo druge stroke in znanosti. Pomembna lastnost človeka je njegova učljivost. To je ena od mladostnih lastnosti (pedomorfij), ki se v človekovem osebnem razvoju ohranjajo zelo dolgo. Izjemno dolgotrajna fizična odvisnost otrok od staršev daje človeku izjemne možnosti za poporodno učenje.

Prehod na druž(be)no življenje se je v živalskem svetu odvil neštetokrat, na različnih stopnjah gradbenega razvoja. Malo obširneje smo že obravnavali primere zadružnih žuželk. Pri opicah se je družbenim odnosom pridružila zmožnost mišljenja. Kljub temu je med najvišje razvito opico in človekom globok prepad.

In prav dejstvo, da najdemo začetke človekovih psihičnih zmožnosti raztresene tako na široko med živalmi, kaže na njihov čisto naraven izvor. Tu in tam so se razni zametki – z mutiranjem seveda – pojavili ločeno, nekje, natančneje pri praljudeh, pa se je pojavila posrečena kombinacija, ki se je postopno razvila v človekov intelekt. To se je zgodilo ob posrečeni izmenjavi glavne vloge med možgani in telesom.

Ali je torej človekova duševna razsežnost nekaj posebnega? Da, po učinku je. Razvila pa se je lahko v povsem enakem sistemu, kot se je sicer razvijal živi svet. In tudi ta učinek kaže, da duševni razvoj ni mogel biti usmerjan. Če bi ga kdorkoli usmerjal, ne bi tvegal globalne otoplitve z vremenskimi katastrofami, poplavljanjem obalnih območij, vojn z genocidi …