Ko se je človek še razvijal, je to potekalo tako počasi, da se moramo kar dogovoriti, doklej je bila žival še opica, od kdaj dalje pa jo imamo za človeka. Ali pa doklej je bila opica še žival in odklej jo imamo za človeka. Bilo je tudi več vrst, ki bi jim lahko pripisali človeškost. Vsaj precejšnjo mero človeškosti. A v danes živem svetu (k sreči!) ni nobenega dvoma, ni potreben noben dogovor, saj je med najrazvitejšo živaljo in človekom široka vrzel. Zelo široka vrzel. Človekovi najbližji sorodniki so namreč že zdavnaj vsi izumrli. Nedvomno tudi v boju za obstoj z vrsto Homo sapiens.
Vendar pa tudi pri nekaterih živalih ugotavljamo posamične posebnosti, ki so sicer združene pri človeku. Orodje uporabljajo kar nekatere ptice (spet vsaj med pevkami in ujedami), da o opicah ne govorimo. Najrazličnejše načine sporazumevanja zasledimo pri številnih živalih, pri zadružno živečih je še posebej razvito. Nekakšno obliko sporazumevanja so ugotovili celo pri rastlinah. Vemo, da se nekateri papagaji naučijo govoriti in z resnimi poskusi so potrdili, da v izjemnih primerih celo tvorijo razumne stavke. Tudi šimpanze lahko naučijo nekakšnega smiselnega 'govora', le da njihovo grlo ni primerno grajeno za artikuliran govor, pa so morali za sporazumevanje uporabiti druga sredstva. Obvladajo lahko več sto pojmov. Omenjajo celo očiten primer prevzetosti z lepoto. Pri človeku podobnih opicah in celo pri nekaterih pticah so ugotovili zmožnost goljufanja in izogibanja goljufiji. To pa je že zasnovano na predvidevanju! In med pticami spet ne gre le za govoreče papige. Na primere molčeče bistroumnosti so naleteli zlasti med vrani.
Da pridejo te zmogljivosti do izraza, so pogosto potrebne posebne situacije, pobude, tudi učenje. Vendar je očitno, da so pogoji prisotni.
Zato je vendar smiselno povedati, v čem natančno se odlikuje človek. Po enem od avtorjev je za človekovo socialno-kognitivno nišo že ob samih začetkih značilna visoka mera sodelovanja, egalitarizma, enakopravnosti; pri naravno živečih skupnostih naše vrste alfa samec nima izrazite prednosti niti pri delitvi plena niti pri osvajanju samic. Pa branje misli; osebek-oseba razmišlja, kaj si mislijo drugi. In končno sta tu še jezik in kulturni prenos izkušenj; gre za medsebojno posredovanje izkušenj, ki ni zasnovano na genomu.
Pri živalih naletimo tu in tam domnevno celo na znake zavedanja. Zato je ena od kratkih oznak človekovih posebnih mentalnih zmogljivosti, da se samo ta zaveda svojega zavedanja. A najpreprosteje, kot je povedano že zgoraj, med miselnimi in duhovnimi zmogljivostmi najrazvitejše živali in človeka je tako široka vrzel, da je nihče dobro misleči ne more prezreti. Res ne more.