Spajanje kovin

NAMENI UČENJA

 

Učim se, da bom:

• razlikoval/a razstavljive in nerazstavljive zveze.
• uporabil/a različne načine spajanja na svojem izdelku.

Vijak je element za razstavljivo zvezo, saj ga lahko odvijemo in razstavimo. Vrsto vijaka izberemo glede na vrsto in debelino materiala. Postopek imenujemo vijačenje.

• Kovica je element za nerazstavljivo zvezo. S kovico spojimo dva dela, ki ju ne moremo razstaviti oziroma ločiti, da ne bi poškodovali ali uničili kovice. Postopek imenujemo kovičenje.

• Spajkanje je spajanje dveh delov na osnovi dodajanja materiala, ki se zaradi visoke temperature tali, ko se ohladi, pa oba dela spoji. Kot spajko največkrat uporabljamo kositrovo spajko v obliki žice, ki ima v sredini pasto.

• Pri lepljenju je dodani material lepilo. Lepila so lahko eno- ali večkomponentna. So v obliki raztopine ali trdnem stanju (moramo jih segreti). Izbira lepila je odvisna od vrste materiala, ki ga lepimo.

ZDAJ VEM

• Spoj dveh kovinskih delov je lahko razstavljiva ali nerazstavljiva zveza.

• Največkrat so uporabljeni vijačenje, kovičenje, spajkanje in lepljenje.

Se spomniš?
• Pojasni razliko med razstavljivo in nerazstavljivo zvezo.

Razumeš?
• Pokaži in opiši postopek spajkanja.

Izziv
• Primerjaj postopke spajanja lesa, umetnih snovi in kovin. Poišči razlike in skupne značilnosti.

Spajanje kovin

Spajanje kovin

Spoj dveh kovinskih delov je lahko:

razstavljiva ali
- nerazstavljiva zveza.
V osnovni šoli je največkrat uporabljeno vijačenje, kovičenje, spajkanje in lepljenje.

  • Vijak je element za razstavljivo zvezo, saj ga lahko odvijemo in razstavimo. Vrsto vijaka izberemo glede na vrsto in debelino materiala. Postopek imenujemo vijačenje.

Vsak vijak ima steblo, na katerem so navoji, in glavo, ki je lahko šesterokotna ali okrogla z zarezo. Vijak ima lahko matico ali pa je brez nje – t. i. samorezni vijak, ki se uporablja predvsem pri spajanju pločevine. Pri njegovi uporabi ni treba predhodno izvrtati luknje. Pod glavo vijaka in matico vstavimo podložko, ki preprečuje ugrezanje matice ali glave v material ter omogoča trdno zvezo.

Pri vijačenju si pomagamo z izvijači ustreznih velikosti in oblik (ploščati, križni) ali s ključi za vijačenje.

  • Kovica je element za nerazstavljivo zvezo. S kovico spojimo dva dela, ki ju ne moremo razstaviti oziroma ločiti, da ne bi poškodovali ali uničili kovice. Kovičenje uporabljamo takrat, ko ni mogoče uporabiti spajkanja, varjenja, lepljenja in so deli iz lahkih kovin.

Kovice so navadno iz jekla, bakra in aluminija ter njihovih zlitin. Lahko so votle ali polne, sestavljene iz enega ali dveh delov. Pri kovičenju polnih kovic uporabljamo nakovalo in kovinsko kladivo, s katerim zakovičimo (zatolčeno) steblo kovice). Tam, kjer je dostopno, lahko za kovičenje uporabimo posebne klešče.

  • Spajkanje je spajanje dveh delov na osnovi dodajanja materiala, ki se zaradi visoke temperature tali, ko se ohladi, pa oba dela spoji. Kot spajko največkrat uporabljamo kositrovo spajko v obliki žice, ki ima v sredini pasto. Pomembno je, da pred spajkanjem dobro očistimo površino in spajkano mesto enakomerno ogrejemo do tališča spajke. Raztaljeno spajko nanesemo v režo, ki ne sme biti širša od 0,2 mm.
  • Pri lepljenju je dodani material lepilo. Lepila so lahko eno- ali večkomponentna. So v obliki raztopine ali trdnem stanju (moramo jih segreti). Izbira lepila je odvisna od vrste materiala, ki ga lepimo. Za lepljenje kovin uporabljamo cianoakrilatno sekundno lepilo. Kot pri spajkanju moramo tudi pred lepljenjem površino dobro očistiti in razmastiti. Pri lepljenju s sekundnim lepilom moramo biti pazljivi, saj so nekatera lepila zelo agresivna!

Se spomniš?

  1. Pojasni razliko med razstavljivo in nerazstavljivo zvezo.

 

Razumeš?

  1. Pokaži in opiši postopek spajkanja.

 

IZZIV

  1. Primerjaj postopke spajanja lesa, umetnih snovi in kovin. Poišči razlike in skupne značilnosti.