Zgodovina slovenskega jezika

16. stoletje, ko se je širila protestantska vera, je za razvoj slovenskega knjižnega jezika izjemno pomembno. Leta 1550 je Primož Trubar, po poklicu duhovnik, izdal prvi slovenski knjigi, tiskani v gotici, Abecednik in Katekizem. Trubar je tako zaslužen za začetek slovenskega knjižnega jezika. Ker je bila slovenščina v tistem času narečno že razcepljena in ker si je Trubar želel, da bi njegova dela brali prav vsi Slovenci, je oblikoval knjižni jezik. Za osnovo je vzel ljubljanski govor izobražencev in mu dodal nekatere prvine svojega domačega dolenjskega narečja. Čeprav je bil Trubarjev jezik še vedno nekoliko drugačen od jezika, ki ga govorimo in pišemo danes, je vseeno pustil pomembne sledi. Še danes npr. v nekaterih besedah pišemo L, čeprav ga ne izgovarjamo (npr. Videl sem volka.).

Črko L v teh besedah zapisujemo prav zaradi Trubarja, ki je glas L še izgovarjal.

Sebastijan Krelj je leta 1566 izdal Otročjo biblijo, v katero je prenesel pravopisne in jezikoslovne reforme Trubarjevega pisanja.

Leta 1584 je Jurij Dalmatin, protestantski duhovnik, v slovenski knjižni jezik prevedel Biblijo. Slovenci smo kot 12. v Evropi dobili prevod Svetega pisma.

Leta 1584 pa je izšla tudi prva slovnica slovenskega jezika Zimske urice. V latinščini jo je napisal Adam Bohorič, ravnatelj ljubljanske srednje šole. V slovnici so bila določena tudi pravila za pisavo bohoričico, ki se je uporabljala vse do sredine 19. stoletja, ko jo nadomesti pisava gajica.

Oglej si zanimiv posnetek o Primožu Trubarju.

V 17. in 18. stoletju je tiskanje knjig skoraj popolnoma zamrlo. Vzrokov je več, eden izmed poglavitnih pa je zagotovo zatrtje protestantizma.

Od sredine 18. do sredine 19. stoletja so se uveljavljale pokrajinske različice knjižnega jezika. To pomeni, da ni bilo le enega knjižnega jezika, tako kot je danes, pač pa kar trije: kranjski, koroški in štajerski. Vzrok razcepljenosti knjižnega jezika je bila predvsem upravna razdeljenost slovenskih dežel v okviru habsburške monarhije na tri večje pokrajine: Kranjsko, Koroško in Štajersko. Popolnoma samosvoje se je razvijal prekmurski knjižni jezik, saj je bilo Prekmurje del ogrskega cesarstva.

Leta 1808/09 smo Slovenci dobili prvo znanstveno slovnico. V nemščini jo je napisal jezikoslovec Jernej Kopitar. Prvo slovnico slovenskega jezika, napisano v slovenščini, je leta 1811 izdal Valentin Vodnik. Med letoma 1797 in 1800 je izdajal tudi prvi časopis v slovenskem jeziku. Imenoval se je Lublanske novice. Poleg tega je Vodnik med prvimi objavljal pesmi v slovenskem jeziku.

V 19. stoletju se je knjižna slovenščina poenotila. Uvajala se je v šole in urade, kar je posledica političnih zahtev Slovencev v programu Zedinjena Slovenija iz leta 1848. Da bi bil knjižni jezik poenoten in da bi ga lahko razumeli vsi, je bilo treba ustrezno uskladiti pisavo, obliko besed in izreko.

Eno prvih del v novi pisavi (gajici) so Prešernove Poezije, ki so izšle leta 1847. Gajico uporabljamo še danes. O iskanju različnih možnih rešitev glede pisave priča tudi Prešernov sonet o kaši.

Zaradi težnje po poenotenju slovenskega knjižnega jezika so se spremenile nekatere oblike besed: npr. z medvedam → z medvedom, narlepši → najlepši, gledališe → gledališče, tiga → tega.

Sicer pa je Prešeren želel s svojimi pesnitvami dokazati, da je slovenski jezik dovolj razvit za pisanje visoke literature.

Sredi 70. let 19. stoletja se je poenotila še izreka. Pravila za enotno knjižno izreko, ki se jih večinoma držimo še danes, je postavil Stanislav Škrabec. Prvi pravopis smo Slovenci dobili leta 1899. Sestavil ga je literarni zgodovinar Fran Levec.

Oglej si zanimiv posnetek o 19. stoletju in Francetu Prešernu.

Na začetku 20. stoletja je bil slovenski knjižni jezik že skoraj popolnoma določen in opisan. Izšlo je več slovnic in slovarjev. Med najpomembnejšimi so Slovenska slovnica znanega jezikoslovca Jožeta Toporišiča (1976), Slovar slovenskega knjižnega jezika (1. izdaja v petih zvezkih 1970–1991) in Slovenski pravopis (2001). Seveda pa se slovenski jezik še danes nenehno razvija in spreminja.