Mini leksikon

Absolutna glasba ima izključno glasbeno vsebino. Imenuje se po obliki ali inštrumentalnem sestavu (variacije, sonata, suita, simfonija, koncert, godalni kvartet itd.), posamezni stavki pa po izrazu ali hitrosti izvajanja (npr. Allegro – veselo, Moderato – zmerno hitro, Con spirito – doživeto, navdihnjeno).

A cappella (izg. a kapéla) pomeni skladbo za glasove brez inštrumentalne spremljave.

Akronim (izg. akroním; gr. ākron – konica + ōnyma – ime) pomeni kratico iz začetnih črk ali zlogov večbesednih imen.

Alla breve (izg. ála bréve; it.) pomeni dvodobni taktovski način v skladbah hitrega tempa, v katerem je osnovna doba polovinka.

Allegro (izg. alégro; it.) – veselo in hitro; oznaka za hitrost izvajanja skladbe, lahko je tudi naslov določenega stavka.

Allegro con brio (izg. alégro kon brío; it.) – veselo in živahno; oznaka za hitrost izvajanja skladbe, lahko je tudi naslov določenega stavka.

Andante (izg. andánte; it.) – zmerno počasi; oznaka za hitrost izvajanja skladbe, lahko je tudi naslov določenega stavka.

Andante grazioso (izg. andánte graciózo; it.) – zmerno počasi in ljubko; oznaka za hitrost izvajanja skladbe, lahko je tudi naslov določenega stavka.

Andante più tosto allegretto (izg. andánte pju tósto alegréto; it.) – zmerno počasi, a kljub temu bolj veselo; oznaka za hitrost izvajanja skladbe, lahko je tudi naslov določenega stavka.

Arija je spev za vokalnega solista z inštrumentalno spremljavo, lahko je del opere, oratorija, kantate, maše itd. ali pa samostojna koncertna skladba.

Balada (izg. baláda) je v 19. stoletju dramatična in otožna inštrumentalna skladba, pisana večinoma za klavir.

Barkarola (izg. barkaróla; it. barcarola – čoln) je skladba v  6/8-taktu in zmernem tempu, ki spominja na gibanje čolna.

Barok je slogovno obdobje v glasbeni umetnosti približno med letoma 1600 in 1750.

Belkanto (izg. bêlkánto; it. bel canto – lepo petje) pomeni lepo petje, pri katerem pevci posvečajo posebno pozornost lepoti oblikovanja tonov in glasu.

Con spirito (izg. kôn spírito; it.) – živahno, energično; oznaka za hitrost in način izvajanja skladbe, lahko je tudi naslov določenega stavka.

Crescendo (izg. krešéndo; it.) pomeni postopno naraščanje zvočne jakosti (oznaka: ).

Četvorka je ples francoskega izvora, pri katerem plešejo v osnovi štirje plesni pari, ki si stojijo nasproti v dveh vrstah. Glasbo sestavljajo razne popularne melodije, v 19. stoletju zlasti iz oper in operet.

Decrescendo (izg. dekrešéndo; it.) pomeni postopno pojemanje zvočne jakosti (oznaka: ).

Diatonična lestvica je zaporedje tonov, pri katerem se v okviru oktave izmenjujejo celi in poltoni.

Dunajski klasiki so bili Joseph Haydn, Wolfgang Amadeus Mozart in Ludwig van Beethoven. Središče njihovega umetniškega delovanja je bil Dunaj.

Dvorni kapelnik je umetniški vodja glasbenikov na dvoru.

Ekspozicija (izg. ekspozícija; lat. exspositio – pojasnitev, utemeljitev) je prvi del sonatne oblike, v katerem se predstavita obe kontrastni témi. Prva téma je največkrat energična in mogočna (»moška«), druga je lirična in spevna (»ženska«). Na začetku sta témi v različnih tonalitetah.

Etuda (izg. etída; fr. étudier –  študirati) je skladba, namenjena urjenju določenih tehničnih spretnosti, v romantiki pa virtuozna koncertna skladba z večjo izrazno vsebino.

Fade out (izg. féjd áut; angl. zbledeti, izzveneti) je izraz, ki označuje postopno utišanje posnetka na koncu skladbe.

Galop (izg. galòp; fr. skok) je zelo hiter krožni parni ples v 2/4 -taktu, ki vsebuje tudi skoke.

Gavota (izg. gavóta) je francoski ples v  2/2-taktu in zmernem tempu.

Glasbena drama je oblika opere, pri kateri so glasbeni prizori svobodno oblikovani, saj ni več delitve na t. i. številke – arije, recitative, duete, tercete, zbor itd. Uvedel jo je Richard Wagner.

Godalni kvartet je skupina štirih glasbenikov, od katerih dva igrata violino, po eden pa violo in violončelo. Lahko je tudi naslov skladbe za ta sestav in ima obliko sonate.

Goslač – violinist.

Homofonija je način sočasnega zvenenja več glasov, pri katerem melodično izstopa en glas ob spremljavi drugih.

Humoreska je vedra inštrumentalna miniatura, navadno v pesemski obliki.

Idée fixe (izg. idé fiks; fr. fiksna ideja) je oznaka, s katero je Hector Berlioz imenoval značilno témo svoje Fantastične simfonije.

Improvizacija je ustvarjanje brez predpriprave ali načrta.

Izpeljava je drugi del sonatne oblike, v katerem je bistven zaplet (»spopad«) med prvo in drugo témo, ki se dramatično stopnjuje.

Kankan (izg. kankán; fr. cancan – trušč) je razposajen družabni in revijski ples z erotičnim pridihom
v hitrem  2/4-taktu, priljubljen v 19. stoletju v Franciji.

Klasicizem je slog v umetnosti, ki se je v glasbi začel sredi 18. stoletja in izzvenel v zgodnjem 19. stoletju.

Klasika (lat. classicus – najbogatejši razred rimskih meščanov) v prenesenem pomenu pomeni nekaj najboljšega, vzornega oziroma nekaj, kar ohrani vrednost dalj časa.

Komorna glasba (izg. kómorna glásba; it. camera – soba) je izraz za skladbe, ki jih izvaja manjše število izvajalcev.

Komorni sestav (izg. kómorni sestáv) je manjša skupina glasbenikov (duo, trio, kvartet, kvintet, sekstet, septet, oktet, nonet).

Koncert pomeni glasbeno prireditev ter tudi skladbo za solista (ali soliste) in orkester. Beseda izhaja iz latinske besede concertare (izg. koncertáre), kar pomeni tekmovati. Solist in orkester se v solističnem koncertu pogosto izmenjujeta, kot da bi med seboj tekmovala. Koncert ima v klasicizmu in romantiki obliko sonatnega cikla v treh stavkih (hitro – počasi – hitro).

Koncertni mojster je prvi in vodilni glasbenik v orkestru. V simfoničnem orkestru je to violinist, njegova naloga pa je, da pomaga dirigentu.

Koncertna uvertura je v romantiki samostojno glasbeno delo s programsko vsebino in večinoma sonatno obliko.

Konservatorij (izg. konzervatórij; it. conservatorio – zadržati) je šola za glasbeno umetnost srednje, višje ali najvišje stopnje.

Kromatična lestvica je niz 12 poltonov.

KV – kratica za Köchel-Verzeichnis (izg. kéhl fercájhnis; nem. Köchel – priimek, Verzeichnis – seznam); to je kronološki seznam skladb Wolfganga Amadeusa Mozarta, ki ga je uredil avstrijski muzikolog Ludwig von Köchel.

Largo (izg. lárgo; it.) – široko, zelo počasi; oznaka za hitrost izvajanja skladbe, lahko je tudi naslov določenega stavka.

Leitmotiv (izg. lájtmotív; nem. vodilni motiv) je glasbeni motiv, ki se večkrat ponovi. Z njimi orkester v Wagnerjevih delih pojasnjuje dogajanje na odru in označuje posamezne osebe, predmete (motiv prstana, meča) ali dogodke (motiv napovedi smrti itd.).

Libreto (izg. libréto; it. libretto – knjižica) je besedilo za opero ali opereto z opisom dogajanja v njej.

Mazurka (izg. mazúrka) je poljski ljudski ples v tridobnem taktu, ki se je v umetni glasbi s Chopinom uveljavil kot stilizirana inštrumentalna skladba.

Menuet (izg. menuét) je srednje hiter ples in obenem plesni stavek francoskega izvora v tridobnem taktovskem načinu in v tridelni obliki (ABA), ki je kasneje postal tudi del simfonije.

Miniatura (it. zelo majhno) je krajša enostavčna inštrumentalna skladba z značilnim ritmom ali izrazom, po navadi v dvo- ali tridelni pesemski obliki.

Moderato (izg. moderáto; it.) – zmerno, umirjeno; oznaka za hitrost izvajanja skladbe, lahko je tudi naslov določenega stavka.

Nacionalna šola je naziv za skupino skladateljev, ki ustvarjajo v duhu lastnega naroda, njegove kulture in zgodovine.

Nacionalni slog v glasbi pomeni ustvarjanje v duhu ljudske glasbe, zgodovine in kulture določenega naroda. Nacionalno gibanje se je v 19. stoletju odrazilo tudi v organizaciji glasbenega življenja – v ustanavljanju društev, glasbenih šol, opernih hiš, orkestrov ter v zbiranju in zapisovanju ljudskih pesmi ter plesov.

Nokturno (izg. noktúrno; it. notturno – nočen) je inštrumentalna miniatura, ki pomeni »nočna glasba«. V romantiki ima tridelno pesemsko obliko z razgibanim srednjim delom.

Op. – opus (izg. ópus; lat. ópus – delo); izraz za vsa umetniška dela ali posamezno delo ustvarjalca, ki je lahko oštevilčeno (npr. »op. 5«).

Opera (lat. ópus – delo) je glasbeno-scensko delo, v katerem je dramsko dogajanje predstavljeno z igro, petjem in plesom ob spremljavi orkestra. Sestavljajo jo arije, recitativi, dueti, ansambli, baletne, zborovske in inštrumentalne točke (uvertura, medigre), ki jih običajno izvajajo v bogatih kostumih in na razkošni sceni.

Opera buffa (izg. ópera búfa; it. buffo – smešno) je v celoti péta komična opera v italijanskem jeziku, ki jemlje snov iz vsakdanjega življenja preprostih ljudi.

Opera seria (izg. ópera séria; it. resna opera) je opera z resno ali dramatično vsebino, ki je v celoti péta (nima govorjenih dialogov). Je nasprotje opere buffe.

Opereta (izg. operéta; fr. operette – mala opera) je glasbeno-dramska zvrst lahkotnega (tudi komičnega) značaja, v kateri se izmenjujejo govorjeni dialogi z glasbenimi in plesnimi točkami (valček, kankan, galop, polka, koračnica ...). Nastala je sredi 19. stoletja.

Operna uvertura (fr. ouverture – začetek, odpiranje) je inštrumentalna skladba, ki je uvod k operi.

Operni realizem je operna smer, pri kateri skladatelji izbirajo snov za svoje opere iz realnega življenja. Zato se v njih pojavljajo tudi liki z dna družbene lestvice, kot so tihotapci, posebneži, cigani ter ljudje, ki se zoperstavljajo družbenim normam. Ker delo prikazuje njihove značaje in dejanja takšna, kot so v realnem življenju, to smer imenujemo operni realizem.

Partita (izg. partíta; it. partire – deliti) je skladba iz več delov, po navadi oznaka za suito ali niz variacij.

Partitura (izg. partitúra) je zapis skladbe z vsemi inštrumentalnimi in vokalnimi glasovi.

Pesemska oblika je oblika skladbe, ki spominja na preprosto pesem. Lahko je enodelna (A), dvodelna (AB) ali tridelna (ABA ali ABC).

Polifonija (izg. polifoníja) je način sočasnega zvenenja več glasov, pri katerem so vsi glasovi med seboj razmeroma enakovredni.

Poloneza (izg. polonéza) je poljski ples mirnega tempa, večinoma v 3/4-taktu, ki se je v umetni glasbi uveljavil s Chopinom kot stilizirana inštrumentalna skladba.

Predložki so melodični okraski, ki so v notnem zapisu označeni z manjšimi notami ali dodatnimi znaki.

Presto (izg. présto; it.) – hitro; oznaka za hitrost izvajanja skladbe, lahko je tudi naslov določenega stavka.

Programska glasba nastane po zunajglasbenem navdihu skladatelja. To je lahko določena ideja, doživetje, čustvo, literarno delo, likovna umetnina, zgodovinski mit ipd. Skladatelj ga opredeli z naslovom ali kratkim pripisanim programom.

Programska simfonija je večstavčna simfonija s programsko vsebino in svobodnejšo strukturo.

Rap (izg. rêp) je zvrst popularne glasbe, za katero je značilno izvajanje ritmično poudarjenega besedila v rimah ob glasbeni spremljavi.

Rapsodija (izg. rapsodíja) je v romantiki inštrumentalna skladba proste oblike, v kateri skladatelj pogosto uporabi ljudske napeve.

Recitativ (izg. recitatív) je način petja ob inštrumentalni spremljavi, ki posnema ritem in melodiko govora.

Rekviem (izg. rékvijem) je maša za umrle z ustaljenimi stavki in besedilom v latinskem jeziku ali jeziku kakega naroda. Zunaj bogoslužja Rimskokatoliške cerkve je lahko tudi samostojna večstavčna koncertna skladba s tem besedilom.

Repriza (izg. repríza) je tretji del sonatnega stavka, v katerem se témi pojavita v isti tonaliteti. Simbolizira spravo med njima oziroma razplet drame.

Rokoko (izg. rokokó) je slogovna smer, ki se je razvila v Franciji v sredini 18. stoletja.

Romantika (romantizem) v glasbi je slog v 19. stoletju, za katerega je značilna čustvena izpoved ali pripoved skladatelja, ki navdih za svoja dela išče tudi v svoji domišljiji, naravi, književnosti, likovni umetnosti, daljni preteklosti in eksotičnih krajih.

Rondó je večdelna glasbena oblika, v kateri se ista téma večkrat ponovi – kroži, vmes pa se pojavljajo še drugi tematski deli ali medigre. Večinoma ima obliko ABACA ali ABACABA.

Rubato (izg. rubáto) je način podajanja glasbe, pri katerem lahko izvajalec poljubno spreminja hitrost med potekom skladbe, po občutku pospešuje ali upočasnjuje tempo.

Ruska peterica je skupina petih skladateljev, katerih glasba temelji na ruski kulturi, zgodovini in ljudski glasbi: to so Milij Aleksejevič Balakirjev, Aleksander Porfirjevič Borodin, César Antonovič Kjuj, Modest Petrovič Musorgski, Nikolaj Rimski-Korsakov. Pisali so pretežno programske skladbe in opere.

Samospev je skladba za glas in klavir, ki se je razvila ob koncu 18. stoletja in postala posebej priljubljena v romantiki.

Scherzo (izg. skêrco; it. šala) je živahen in veder stavek, ki ga je uvedel Beethoven v simfonijo namesto menueta. Chopin je pisal klavirske scherze.

Schubertiada (izg. šubertijáda) se je imenovalo srečanje ljubiteljev in izvajalcev Schubertove glasbe v času njegovega življenja.

Serenada (izg. serenáda; it. al sereno – na prostem) je pesem podoknica, v klasicizmu in romantiki pa tudi skladba vedre vsebine za večje inštrumentalne sestave.

Simfonija (izg. simfoníja) je praviloma sonata oziroma sonatni cikel za orkester v štirih stavkih, od katerih je prvi v sonatni obliki. Beethoven je vanjo prvi uvedel petje (Oda radosti v 9. simfoniji).

Simfonična pesnitev je programska skladba za orkester v enem stavku.

Singspiel (izg. zíngšpil; nem.) je oznaka za nemško komično opero, ki v nasprotju z italijansko opero buffo vsebuje tudi govorjene dialoge. Njene zgodbe izhajajo iz vsakdanjega življenja preprostih ljudi, pogosto pa ima tudi bajeslovno in fantazijsko vsebino.

Sonatna oblika je značilna za prve stavke sonatnega cikla oziroma sonate in simbolizira dramo v glasbi. Sestavljena je iz ekspozicije, izpeljave, reprize in kode.

Sonatni stavek je glasbeni stavek v sonatni obliki.

Suita (izg. suíta; fr. suite – vrsta, zaporedje) je v baroku niz pretežno plesnih stavkov iste tonalitete, kasneje pa svoboden splet programskih skladb, plesov, inštrumentalnih odlomkov iz oper, baletov in druge odrske glasbe.

Téma z variacijami je glasbena oblika, pri kateri skladatelj osnovno glasbeno misel (témo) v nadaljnjem poteku skladbe spreminja na različne načine.

Tempo v glasbi pomeni hitrost izvajanja skladbe.

Tetralogija (izg. tetralogíja; tetra – štiri) je snovno in vsebinsko povezana skupina štirih umetniških del.

Tonaliteta (izg. tonalitéta) je oznaka za prevladujočo tonsko lestvico v skladbi ali v njenem krajšem odseku (npr. A-dur, c-mol itd.)

Trilčki so vrsta melodičnih okraskov, ki so v notnem zapisu označeni z manjšimi notami ali dodatnimi znaki.

Uvertura – glej Koncertna uvertura, Operna uvertura.

Verizem (izg. verízem; it. verismo – iz vero – resničen) je slogovna smer v italijanski operi s konca 19. stoletja in z začetka 20. stoletja. Snov je polna skrajnih čustev, kot so strastna ljubezen, ljubosumje, maščevalnost, razplet pa je pogosto tragičen (umor ipd.).

Virtuoz (izg. virtuóz) je umetnik, ki dovršeno obvlada tehniko svojega glasbila.

Vivace (izg. viváče; it.) – živahno; oznaka za tempo izvajanja glasbe ali naslov določenega stavka.