Mini leksikon

Abecednik je kot dodatek h Katekizmu napisal Primož Trubar z namenom, da bi se ljudje z njegovo pomočjo naučili brati.

Academia Philharmonicorum (izg. akademíja filharmonikórum) – akademija filharmonikov je bila prvo večje glasbeno združenje in najpomembnejše zbirališče glasbenikov v Ljubljani. Delovati je začela leta 1701.

Aleluja je klic hvale in radosti v starem judovskem bogoslužju – Halelujah pomeni »Hvalite Gospoda«. V krščanstvu je postal mašni spev.

Alemanda (fr. allemande – izg. alәmónd; nemški) je slovesen nemški ljudski ples v sodem taktu (4/4) s šestnajstinko v predtaktu, ki je postal prvi stavek baročne suite.

Antika je naziv za kulturno zgodovino civilizacij okoli Sredozemskega morja, to je stare Grčije in Rimskega imperija. Večinoma jo opredeljujejo z začetkom olimpijskih iger leta 776 pr. n. št. in propadom zahodnega dela Rimskega cesarstva leta 476.

Apolon je bil grški bog glasbe, poezije, svetlobe, resnice, ustvarjalnosti, zdravilstva in prerokovanja. Upodabljali so ga z liro.

Arija je solistični spev z inštrumentalno spremljavo.

Avizo je uvodna glasba h kakšni redno ponavljajoči se oddaji.

Balletto je skladba plesnega značaja iz obdobja baroka ali zaporedje plesnih stavkov.

Barok je slogovno obdobje v glasbeni umetnosti med letoma 1600 in 1750.

Boben je tolkalo z opno, po kateri tolčemo z rokami ali palicami.

Carmina Burana je zbirka pesmi iz 13. stoletja, ki so jih našli v nemškem benediktinskem samostanu, imenovanem Bura Sancti Benedicti.

Canzona (izg. kancóna) je bila v 16. in 17. stoletju inštrumentalna skladba, ki je nastala po vzoru francoskega šansona oziroma izvedba te vokalne skladbe na glasbilu.

Cerkvena glasba je običajno oznaka za bogoslužno krščansko glasbo, ki jo izvajajo v cerkvi.

Cerkveni tonski načini – glej starocerkvene lestvice.

Contredanse (fr. contredanse – izg. kótrәdons, slov. kótradansa; protiples) je živahen skupinski družabni ples v dvodelnem taktovskem načinu, pri katerem pari plešejo obrnjeni drug proti drugemu. Iz njega se je razvil ples četvorka.

Delfi so najslavnejše preročišče in svetišče v antični Grčiji.

Dude so pihalo z rezervoarjem za zrak ter eno ali več piščalmi. Pogosto imajo dvoje piščali – na ene igrajo melodijo, na preostale pa tone iste višine za spremljavo.

Dvojni aulos je antično grško pihalo, sestavljeno iz dveh cevi v obliki črke V.

Eni psalmi so prva slovenska pesmarica, ki jo je izdal Primož Trubar. Sestavljajo jo protestantski nabožni napevi.

Fidel je v srednjem veku zelo razširjeno godalo z eno do petimi strunami.

Fuga (it. fuga – beg) je polifona monotematska glasbena oblika. Sestavljena je iz ekspozicije, izpeljav in kode.

Gajatri mantra je ena najstarejših molitev človeštva v jeziku sanskrt.

Galiarda je vesel in poskočen ples v tridelnem taktovskem načinu, ki se od saltarella razlikuje le v višini skoka

Glasba je urejeno in oblikovano zaporedje tonov, drugih zvokov in tišine.

Gregorijanski koral je naziv za zbirko enoglasnih napevov Rimskokatoliške cerkve.

Gvidova roka je metoda za hitro pomnjenje melodij s solmizacijskimi zlogi (do-re-mi-fa-so-la), ki jih ponazarjajo členki prstov na roki. Imenuje se po njenem avtorju Gvidu Areškem iz 11. stoletja.

Harfa je staro, zelo razširjeno brenkalo. Njene strune so vpete v okvirje različnih oblik.

Harfa iz Ura je strunsko glasbilo iz Mezopotamije, na katero so igrali na kraljevem dvoru v mestu Ur okoli leta 2750 pr. n. št.

Harmonij je glasbilo iz skupine aerofonov, pri katerih nastane zven z nihanjem zraka. Glasbenik z levo roko odpira in zapira meh, z desno pa igra po tipkah.

Hathor je bila egipčanska boginja glasbe, ljubezni, lepote, veselja, materinstva itd.

Homofonija je način vodenja več sočasnih melodij, od katerih ima ena vodilno vlogo, druge pa jo ubrano spremljajo.

Hurdy-gurdy (izg. hrdi-grdi) je glasbilo s strunami, na katerega z eno roko igramo na tipke, povezane s strunami, z drugo pa vrtimo kolo, ki izvaja nizko ležeč ton.

Kánon je dosledna ponovitev melodije v enem ali več glasovih, ki vstopajo drug za drugim v določenem časovnem intervalu.

Kantata (it. cantare – izg. kantáre; peti) je vokalno- inštrumentalna skladba, ki ima posvetno ali nabožno vsebino. Njena oblika je precej podobna operi (arije, recitativi, zborovske, inštrumentalne točke), le da jo izvajajo na koncertnih odrih brez gledaliških elementov (igre, kostumov in scene).

Kantor je bil sprva pevec, ki je začenjal in vodil gregorijansko petje v cerkvi, kasneje pa šolani glasbenik, ki je bil rektor šole, vodja kora in organist.

Katekizem je prva slovenska knjiga izpod peresa Primoža Trubarja iz leta 1550, ki vsebuje cerkvene nauke iz protestantizma.

Klavikord je najstarejše strunsko glasbilo s tipkami in ga uvrščamo med predhodnike klavirja.

Komorna glasba je izraz za glasbo, ki jo izvajajo manjše inštrumentalne skupine (duo, trio, kvartet, kvintet itd.).

Kuranta oz. courante (izg. kuránt; iz fr. courir – izg. kurír; teči) je francoski družabni ples v tridelnem taktovskem načinu s predtaktom, ki je postal v baroku drugi, hitri stavek suite.

Kvadratna notacija je način zapisovanja not v srednjem veku v obliki kvadratkov.

Lira je strunsko glasbilo starogrškega izvora.

Litofon je glasbilo, sestavljeno iz kamnov ali delčkov kamnov, po katerih tolčemo. Spada med idiofone ali samozvočnike.

Lutnja je strunsko glasbilo arabskega izvora.

Madrigal je večglasna vokalna skladba iz obdobja renesanse s posvetno vsebino (običajno v živem jeziku naroda).

Maša je večdelna cerkvena glasbena oblika, ki vsebuje speve krščanskega bogoslužja v latinščini.

Mazurka je poljski ljudski ples v 3 / 4- ali
3 / 8-taktu.

Minezengerji so bili srednjeveški pesniki in pevci ljubezenskih pesmi plemiškega stanu v Nemčiji.

Modalne lestvice – glej starocerkvene lestvice.

Modusi – glej starocerkvene lestvice.

Monodija je čustveno poudarjeni solistični spev oziroma recitativ ob spremljavi akordičnega glasbila.

Motet je večglasna vokalna skladba iz obdobja renesanse z nabožno vsebino v latinščini.

Motorični ritem je enakomeren, nepretrgan ritem v kratkih notnih vrednostih. Značilen je za baročno glasbo.

Nemška družabna pesem (tudi tenorska pesem) je posvetna vokalna skladba, za katero je značilno, da je glavna melodija v tenorju, preostale pa pojejo ali igrajo na glasbila.

Novi vek je zgodovinsko obdobje, ki se začne leta 1492 z odkritjem Amerike ter se konča s koncem prve svetovne vojne leta 1918.

Opera je glasbeno-scensko delo, v katerem igralci prikazujejo dramsko dejanje z igro in petjem ob spremljavi orkestra. Vsebuje lahko tudi zborovske, baletne in inštrumentalne točke.

Oratorij (it. oratorio – molilnica) je vokalno-inštrumentalna glasbena oblika za vokalne soliste, zbor in orkester z nabožno vsebino. Predstavlja dramsko dejanje brez odrske igre in scenerije.

Organum je prva oblika srednjeveškega večglasja, ki je nastala z dodajanjem drugega glasu koralni melodiji v intervalih kvarte ali kvinte.

Paleolitska piščal je domnevno najstarejše glasbilo na svetu. Izdelana je iz stegnenice jamskega medveda, stara naj bi bila okoli 60.000 let.

Panova piščal – glej trstenke

Pavana (it. verjetno iz alla pavána – po padovansko) je počasen, slovesen koračni ples v štiri- ali tridelnem taktovskem načinu.

Pentatonika je lestvica, sestavljena iz petih tonov.

Piščal je glasbilo iz skupine aerofonov, iz katerega izvabljamo tone s pihanjem.

Pok je sunkovit, kratkotrajen zvočni pojav, ki mu ne moremo določiti tonske višine, temveč samo zvočno barvo.

Portativ so male prenosne orgle.

Posvetna glasba zajema inštrumentalno, vokalno in vokalno-inštrumentalno glasbo brez nabožne vsebine ali povezave s cerkvenim obredjem.

Prazgodovina je najdaljše obdobje človeške zgodovine. Začne se pred približno dvema milijonoma let oziroma s pojavom človeka in se konča okoli leta 3500 pr. n. št. z nastankom prvih visokih civilizacij.

Preludij (lat. prae – pred, ludus – igra) je v baroku inštrumentalna predigra ali uvodna glasba precej svobodne oblike.

Protestantizem – glej reformacija.

Protireformacija je bilo katoliško gibanje v 16. in 17. stoletju, ki je bilo usmerjeno proti reformaciji. Sprožila je preureditev Rimskokatoliške cerkve in pregon protestantov.

Saltarello je italijanski poskočen ples v tridelnem taktovskem načinu.

Sanskrt je klasični indijski jezik. Spada v skupino indoevropskih jezikov.

Sarabanda je ples španskega izvora v počasnem tempu in v tridelnem taktovskem načinu (3/2, 3/4), ki je v baroku postal tretji stavek suite.

Sinfonija (it. sinfonia – sozvočje) je bila v obdobju renesanse in baroka večglasni uvodni inštrumentalni stavek, ki ga danes imenujemo uvertura. Šele kasneje je bila večstavčna orkestralna skladba, iz katere se je razvila simfonija.

Sirinks – glej trstenke.

Sitar je indijsko strunsko glasbilo.

Sodobnost je doba, v kateri živimo. Začela se je s koncem prve svetovne vojne leta 1918.

Solmizacija je sistem poimenovanja lestvičnih tonov z zlogi (do-re-mi-fa-so-la-ti), ki ga je zasnoval Gvido Areški v 11. stoletju.

Solmizacijski zlogi – glej solmizacija.

Sonata (it. sonare – zveneti) je večstavčna glasbena oblika, značilna za klasicizem.

Srednji vek je zgodovinsko obdobje, ki se je pričelo leta 476 z razpadom Zahodnega rimskega cesarstva (konec starega veka) in se končalo leta 1492 z odkritjem Amerike.

Stari vek se deli na »pravi« stari vek in antiko. Prične se okoli leta 3500 pr. n. št. (konec prazgodovine) ter se zaključi leta 476 z razpadom Zahodnega rimskega cesarstva.

Starogrške lestvice so tonski nizi iz starogrške glasbene kulture. Večinoma so poimenovane po grških pokrajinah: dorska, frigijska, lidijska, miksolidijska, eolska, lokrijska.

Starocerkvene lestvice (modalne lestvice, modusi) so sedemstopenjske lestvice, ki temeljijo na starogrških lestvicah, značilne pa so za srednji vek in renesanso. Iz njih sta se razvili molova in durova lestvica.

Stilizirani plesi so ljudski plesi, ki so prešli v klasično glasbo kot inštrumentalne skladbe, namenjene le poslušanju. Ohranili so svoje bistvene značilnosti, kot so na primer ritem, taktovski način ali tempo.

Stopničasta dinamika je izraz za dinamiko brez postopnih prehodov (crescendo – decrescendo) med forte in piano, temveč so spremembe nenadne.

Suita (fr. suite – vrsta, zaporednost) je inštrumentalna skladba, sestavljena iz zaporedja plesnih stavkov, od katerih so stalni naslednji: alemanda, kuranta, sarabanda in žiga.

Šanson je v renesansi tri- do šestglasna francoska družabna posvetna pesem.

Šum je zvok, ki mu ne moremo določiti tonske višine.

Tabulatura je neobičajen zapis skladbe v obliki črk, številk, prijemov za sozvočja in drugih znakov. Značilna je za strunska glasbila in orgle od 14. do 18. stoletja.

Tibia je rimska različica grškega aulosa (glej dvojni aulos).

Timpani ali pavke so kotlasti bobni, ki jim lahko s pedali spreminjamo tonsko višino.

Tokata (it. toccare – izg. tokáre; udariti, dotakniti se) je oblika inštrumentalne glasbe za glasbila s tipkami ali lutnjo, ki je nastala v 16. stoletju.

Ton je zvok, ki mu lahko določimo tonsko višino.

Trstene piščali so piščali iz trstike.

Trstenke ali panova piščal, imenovana tudi sirinks, so glasbilo iz zvezanih cevk različne dolžine, ki so razvrščene po velikosti tako, da je najdaljša na sredini ali ob strani. Lahko so iz trstike, kovine, gline ali kamna.

Trubadurji so bili srednjeveški pesniki in pevci posvetnih (ljubezenskih) pesmi v ljudskem jeziku z juga Francije, navadno vitezi, ki so potovali od dvora do dvora.

Truverji so bili srednjeveški pesniki in pevci ljubezenskih pesmi plemiškega stanu s severa Francije.

Ud je vrsta lutnje s kratkim vratom.

Vaganti so bili srednjeveški študentje in nižji duhovniki, ki so pesnili, skladali in izvajali enoglasne posvetne pesmi v latinščini. Delovali so v različnih deželah.

Viola da braccio (it. braccio – roka; izg. vióla da bráčo) je predhodnica današnje violine, ki so jo držali v rokah.

Viola da gamba (it. gamba – noga) je predhodnica današnjega violončela, ki so jo držali med koleni.

Viteška lirika je skupni izraz za srednjeveške posvetne, pogosto ljubezenske pesmi, ki so jih spremljali s srednjeveškimi glasbili.

Volta je hiter italijanski parni ples v tridelnem taktovskem načinu.

Zvok je vse, kar slišimo. Poznamo tudi zvoke pod (ultrazvok) in nad (infrazvok) območjem našega zaznavanja.

Žiga (iz stare fr. giguer – izg. žigé; plesati) je hitri ples v tri- ali štiridelnem taktovskem načinu, večinoma s predtaktom, ki je nastal iz irske plesne zbadljivke jig. Postal je zadnji stavek baročne suite.