Samostalnik

Samostalniki so besede, s katerimi poimenujemo bitja (npr. fant, maček, marjetica), stvari (npr. gugalnica) in pojme (npr. skrb).

Pri določanju, ali je beseda samostalnik, si pomagamo tako, da jo uporabimo v povedi, npr. To je fant. ali To je avto. Če se po dani besedi vprašamo Kdo je to? ali Kaj je to?, je ta beseda zagotovo samostalnik.

Samostalniki so moškega, ženskega in srednjega spola. Pri določanju spola samostalnikov si lahko pomagamo tako, da pred samostalnik postavimo besedo

• tisti za moški spol (npr. tisti računalnik),
• tista za ženski spol (npr. tista miza) in
• tisto za srednji spol (npr. tisto mesto, tisto parkirišče).

Samostalniki so lahko v ednini, dvojini in množini.

Kadar poimenujemo eno bitje, stvar ali pojem, je samostalnik v ednini (npr. soba). Kadar poimenujemo dve bitji ali stvari, je samostalnik v dvojini (npr. sobi). Kadar poimenujemo tri ali več bitij oziroma stvari, je samostalnik v množini (npr. sobe).

Slovenščina je eden redkih jezikov, ki imajo dvojino. Večina jezikov ima namreč le ednino in množino.

Množinske samostalnike uporabljamo samo v množini, (npr. škarje, vilice). Pri določanju števila takih samostalnikov si pomagamo tako, da samostalnik uporabimo v povedi, s katero odgovorimo na vprašanje Kaj je to?. Če v odgovoru uporabimo besedo so, je samostalnik v množini (To so škarje.).

Edninske samostalnike uporabljamo samo v ednini in jih ne moremo šteti. Taki so samostalniki, ki poimenujejo:

• snov (npr. mleko, sneg),
• skupino (npr. sadje, mladina),
• pojem (npr. upanje, previdnost).

Pri določanju števila takih samostalnikov si pomagamo tako, da samostalnik uporabimo v povedi, s katero odgovorimo na vprašanje Kaj je to?. Če v odgovoru uporabimo besedo je, je samostalnik v ednini (To je upanje.).