Rokavičnik: Kako bova pa prišla domov?
Rokavica: Preprosto: čez Trebuh in Prsi bova splezala do Ramen, z Ramen pa se bova spustila domov, do najinih Rok.
Rokavičnik: Ampak jaz ne znam plezati.
Rokavica: To sploh ni težko, le malce korajže je treba imeti. Poglej s palcem in kazalcem se primeš za gumb in …
Rokavičnik: Kazalec? Ampak jaz imam samo palec.
Rokavica: Saj res. Čisto sem pozabila … Hm … Kaj zdaj? … Že vem: plezala bova v navezi.
Rokavičnik: V navezi – kaj pa je to?
Rokavica: Pravzaprav bi bilo bolje reči v zavezi, ker bom tvoj palec zavezala na svoj kazalec in tako zvezana bova skupaj splezala na Ramena.
Rokavičnik: Kako pa, če nimava vrvi?
Rokavica: O, pač, imava. (Privleče na dan vezalko.) Vezalko, ki sem jo ukradla Škornju. Ravno pravšnja bo za vzpon na Ramena. (Rokavica zveže svoj kazalec in Rokavičnikov palec.) Tako. Zdaj se pa drži!

(Rokavica pleza po srajci, od gumba do gumba, in vleče Rokavičnika za sabo. – Na Prsih Rokavičniku spodrsne, da zaplava po zraku, kričeč od strahu, a ga Rokavica trdno drži, privezanega na vezalki, da se sem ter tja guga nad prepadom.)

Rokavičnik: Joj, kako je globoko! Strah me je.
Rokavica: Nič se ne boj – jaz te držim! Primi se za ovratnik in splezaj na Ramo!
Rokavičnik (spleza na Ramo): Uf, končno polica, kjer se lahko malce usedeva in spočijeva.
Rokavica: Plezanje ti gre dobro od rok. Ko boš zrasel, boš lahko splezal na Glavo.
Rokavičnik: Zakaj pa ne kar zdaj?
Rokavica: Nevarno je. Glava je najvišji vrh Telesa.
Rokavičnik: Če te pa lepo prosim …
Rokavica: Naj ti bo. Ampak biti morava silno previdna. Glava je polna strmih previsov.
Rokavičnik: Hura! Komaj čakam, da splezam na vrh!
Rokavica: Počasi! (Pleza po Bradi.) Najprej bova preplezala gosto grmovje Brade.

(Rokavičnik ji sledi, privezan na vezalko.)

Rokavica: Tako. (Spleza na Brke.) Z Brade prestopi na Brke. Ampak pazi, da ne boš padel v Usta!
Rokavičnik: So Usta nevarna?
Rokavica: Usta so globoka in temna votlina.
Rokavičnik: Ne verjamem. (S palcem otipa Ustnice.) Poglej, Usta so čisto mehka.
Rokavica: Bodi previden! Mehke so le Ustnice, najlepše, najsladkejše brusnice, ki rastejo nad votlino Ust. Pod Ustnicami pa prežijo Zobje – mlinski kamni, ki v koščke zmeljejo vsako nesrečno žrtev, ki pade v Usta.
Rokavičnik (pleše po Ustnicah): Kaj pa govoriš?! Poglej, nič mi ni!

(Usta se nenadoma odpro in Zobje zgrabijo Rokavičnika za palec.)

Rokavičnik (kriči od bolečine): Aaauua! Na pomoč!
Rokavica (ga poskuša iztrgati iz smrtnega primeža): Ne dam te, bratec! Ne dam te!
Rokavičnik (prestrašeno): So bili to Zobje?
Rokavica: Da, zobje. Malo je manjkalo, pa bi si ogledal podzemeljsko jamo Želodca.
Rokavičnik: Hvala, Rokavica! Drugič te bom ubogal.

(Plezata. Rokavičnik se v širokem loku izogne Ustom, ki šklepetajo in se požrešno oblizujejo z Jezikom.)

Rokavičnik: Ste lačni, kaj, Zobje? Mi je prav žal, ampak jaz že ne bom vaša večerja!
Rokavica (spleza na Nos): Previdno! Ta skala je strašno strma in ozka. Reče se ji Nos … Zdaj pa pazi, da ne padeš v Oči, drugače se boš zmočil.
Rokavičnik: So to gorska jezera?
Rokavica: Da. Če padeš vanje, boš moker od solzà.
Rokavičnik: Joj, kakšne lepe cvetlice rastejo okrog Oči! Utrgal bom eno.

(Rokavičnik utrga trepalnico. Oko se zasolzi.)

Rokavica: Ne, nikar ne trgaj Trepalnic!
Rokavičnik (ji podari trepalnico, opravičevaje se): Zate sem jo utrgal, Rokavica.
Rokavica: Hvala, bratec. Ampak nikoli ne trgaj planinskega cvetja.

(Odlomek)