»Mačke imajo tisoč življenj, kaj šele mačkoni,« jo je skušal potolažiti Binč. »Cufko in Pufko nista takšna telebana, da ne bi znala vsaj pobrcati z nogami!«

»In če sta se utopila?« je s solzami v očeh izdavila Lenča.

»Daj no, babi, ti pa res pomisliš na vse najslabše!« je dejal Tinč, čeprav je tudi njega stiskalo v grlu.

»Nič, tako bomo napravili,« je bila že bolj odločna Lenča, »vidva bosta šla po desni, jaz po levi strani potoka. Mogoče sta se le kje potuhnila. In še nekaj: ne divjajta, imejta oči na pecljih. Od časa do časa se oglasita, da se ne izgubimo.«

»Okej,« je dejal Tinč, Binč pa je pristavil: »Dobro, da imam s seboj piščalko. Zabrlizgal bom nanjo, če bova kaj opazila.«

Razšli so se. Fanta sta se kmalu izgubila v goščavi, Lenča je še enkrat zavzdihnila in si dejala:

»Da bi ju le našli, drugače si bom do konca dni očitala današnji dan.«

Lenča je kmalu ob potoku spoznala, da si je izbrala slabšo stran. Bila je poraščena z grmovjem, prepletenim s trnjem. »Saj sem kot v kakšnem pragozdu, le še tega mi manjka, da skoči name tiger ali lev ali pa da me v najslabšem primeru piči gad,« si je mislila. Toda ko je nekajkrat zajavkala, ko jo je oplazila trnasta veja, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Veje so se začele kar same razmikati pred njo in zazdelo se ji je, da hodi kot po mehki, z mahom pokriti preprogi. Bila je lahkotna in kmalu se ji je vrnila tudi dobra volja.

»Če bo šlo tako naprej, potem res ne bo težav,« se je zveselila in potem spet zresnila, ko je pomislila na Pufka in Cufka.

Daleč za seboj, na drugi strani, je slišala Tinča in Binča, kako sta lomastila med vejevjem in kar naprej javkala.

»Ubožca, saj ni čudno, da stokata, če imata pred seboj takšno goščavo, kot sem jo imela na začetku jaz!« sta se ji zasmilila.

Pri vsem tem je vse bolj verjela, da so za njeno udobje poskrbele superge. Skrivoma jih je pogledala, še vedno so bile na nogah, toda čudež se je vseeno dogajal. Drugače tudi ni moglo biti, kajti če se je ozrla okrog sebe, je videla povsod temačen, skoraj neprehoden gozd, ona pa je varno stopala po ozki, vendar lepi stezici.

Toda s tem si ni hotela beliti las. Pospešila je korak in kmalu se je stezica razširila v široko jaso, obsijano s soncem. Ob njej se je vil potok, ki se je že skoraj popolnoma umiril. Lenči je zaigralo pri srcu. Stopila je k vodi, si z njo osvežila obraz in se potem zazrla na drugo stran. Ni mogla verjeti očem; malo vstran od nasprotnega brega je iz vode molel samoten grm, ki je sem zašel bogvedi kdaj, na eni izmed vej pa se je s tačkama držal Pufek in na drugi Cufek. Sončni žarki so se jima upirali naravnost v oči, da so se jima bleščale kot majhne, razžarjene lučke.

Lenča je vrisnila od veselja in stopila v vodo. Čimprej je hotela priti k njima. Toda zmanjkalo ji je tal pod nogami. Potopila se je, zajela nekaj vode, potem pa le splavala na površje in se še vsa omotična oprijela travnatega brega. S težavo se je zvlekla nanj in kot nebogljen kužek obsedela na robu. Globoko je vdihnila zrak, toda že v naslednjem trenutku jo je popadel kašelj, ki jo je dodobra izmučil.

Kar nekaj časa je trajalo, da je spet prišla k sebi. In tedaj bi ji skoraj izskočile oči. Od grma sta plavali proti njej obe supergi, na prvi je bil Pufek in na drugi Cufek. Mežikala sta v sonce in prav nič nista bila prestrašena. Podzavestno je pogledala k nogam, na njih ni bilo superg! Le bele športne nogavice!

(Odlomek)

Lenča z najdenimi supergami še naprej doživlja neverjetne dogodivščine. Med taborniki, kjer z vnukoma preživi nekaj dni, odkrijejo njen športni talent. Tako začne trenirati tek, osvoji olimpijsko medaljo in izve zgodbo skrivnostnih prebivalcev svojih čudežnih superg.