Poznamo dve različni obliki tesnil brez dotika.
Najbolj enostavna izvedba tesnila brez dotika je tesnjenje z režo, ki je lahko ravna ali pa ima znotraj reže, katere debelina je od 0,1 do 0,15 mm, dodane radialne utore. Utori so lahko pravokotni na gred ali pa v obliki vijačnice, ki mora ustrezati smeri vrtenja gredi. Ta tip tesnjenja uporabljamo izključno pri nizkih vrtilnih hitrostih in samo za tesnjenje elementov, ki so mazani z mastjo.
Učinkovitejša oblika tesnila brez dotika pa je labirintno tesnilo. Labirint, ki je prav tako napolnjen z mastjo, uporabljamo pri tesnjenju strojev, ki obratujejo v prašnem okolju, npr. pri strojih za obdelavo lesa. V primeru nedeljenega ohišja uporabimo aksialno labirintno tesnilo, pri deljenem ohišju pa uporabimo radialno labirintno tesnjenje. Širina posameznih rež znotraj labirinta je od 0,5 do 0,75 mm. Pomembno je, da labirintno tesnilo oblikujemo tako, da so labirintne reže med seboj centrične, v nasprotnem primeru bi delovale kot krožna črpalka in bi iztiskale mast iz labirinta.