Zgradba programa
Programiranje
Programiranje NC-strojev je standardizirano po DIN 66025 in ISO 6983. Ta standarda opisujeta uporabo posameznih programskih funkcij. Programske funkcije razdelita v dve skupini, in sicer:
• glavne programske funkcije,
• pomožne programske funkcije.
Programiranje je postopek izdelave opisanega zaporedja ukazov na podlagi delavniške risbe obdelovanca, kartoteke ali datoteke orodij in drugih posebnih programskih navodil, kakor tudi priprava informacij v obliko, ki je razumljiva CNC-sistemu (krmilniku).
CNC-stroju moramo podati seznam ukazov za gibanje orodja, ki ga imenujemo krmilni program. Program je zaporedje geometrijskih in tehnoloških ukazov, napisanih v obliki, ki jo razume krmilna enota posameznega CNC-stroja.
CNC-program je torej zaporedje programskih ukazov, ki nekemu CNC-stroju določa postopek izvajanja potrebnih delovnih operacij s ciljem obdelave določenega obdelovanca na podlagi relativnih pomikov med njim in orodjem. Tak CNC-program pa poleg že omenjenih geometrijskih informacij dodatno vsebuje še vklopno/izklopne informacije in pomožne programske funkcije, tako da celotni postopek izvajanja operacij na stroju lahko poteka povsem avtomatično.
Program je sestavljen iz programskih stavkov, ki predstavljajo eno izmed operacij (pozicioniranje, delovni gib, vklop/izklop …).
Stavek je sestavljen iz posameznih besed, ki predstavljajo vrsto opravil, potrebnih za eno operacijo (nastavitev števila vrtljajev, rezalne hitrosti, podajanja, koordinat, menjavo orodja …). Besede so sestavljene iz posameznih črk in niza številk s predznakom.
Vrednosti koordinat X, Y in Z vnašamo v milimetrih.
Vsak program, ki ga včitamo ali uvozimo preko različnih medijev, mora vsebovati sledeče sklope:
- znak za začetek (%),
- zaporedje stavkov z ukazi in podatki,
- znak za konec programa.
Pred znak za začetek programa lahko dodamo razne opise in oznake. Programu lahko damo tudi ime, ki mora biti sestavljeno iz niza alfanumeričnih ali numeričnih znakov ter zapisano takoj za znakom začetka programa. Stavki si morajo slediti zaporedno in se označujejo s tekočimi številkami (ni nujno). Podobno kot program ima tudi stavek točno določeno sestavo. Sestavljen je iz ene ali več besed, pri čemer je pomembno zaporedje besed in njihov pomen. Na koncu vsakega stavka mora stati tudi znak, ki označuje konec stavka (LF, NL, ";" ali RETURN). V stavke lahko vrinemo tudi opombe, ki nam olajšajo pregledovanje in popravljanje programa. Tako lahko pojasnimo funkcijo izvrševanja posameznega stavka, vpisujemo alternativne vrednosti, podamo vrsto orodja … Znak za opombo je po navadi podpičje (;), poševnica (/) ali pa napišemo opombe med "(" in ")".
%1234
N0100 G01 X15 Z-17
Z-17
Z
-17
številka (ime) programa
stavek
beseda
znak
številka s predznakom +/-
V razpredelnici spodaj so prikazani vsi črkovni simboli, ki jih za zapis NC-programov predvideva standard ISO oziroma DIN. Tem so pridruženi še številski znaki, s katerimi so natančneje definirane posamezne funkcije. Številke, pridružene simbolom X, Y, Z, A, B, C, I, J in K, pa označujejo koordinate točk, do katerih se mora orodje premakniti v koraku, ki ga opisuje določen programski stavek. Za posamezne tipe krmilnikov je lahko zapis programa tudi drugačen in po navadi vsebuje še specifične vrste ter oblike zapisov posameznih programskih besed.
V naslednji razpredelnici je prikazan tipičen programski stavek, ki vsebuje podatke o poti in stikalne podatke. Programski stavki lahko vsebujejo vse te podatke, ni pa nujno, saj se stikalni podatki ne spreminjajo do preklica oziroma spremembe.
Kotiček za samoevalvacijo