Merilni sistemi

• merilne skale in
• merilne glave. 

Pri direktnem merjenju je merilna skala povezana z mizo ali vodili. V tem primeru netočnosti, ki se pojavijo v pogonskih elementih, nimajo vpliva na merjene vrednosti.

Pri indirektnem merjenju ne merimo direktnega gibanja končnega elementa, temveč gibanje vmesnega člena, običajno vrtenje vretena. Nenatančnost vretena in gonil pomembno vpliva na natančnost pozicioniranja, vendar pa je izvedba bistveno cenejša.

Absolutno merjenje omogoča merilna skala, ki je izvedena tako, da je v vsakem položaju merilne glave možno izmeriti njen položaj glede na ničelno točko stroja s smeri obravnavane osi. Za absolutno merjenje poti potrebujemo kodiran merilni trak, ki v vsaki točki prikazuje natančen položaj sani glede na izhodiščno točko stroja. Merilni trak je kodiran v dvojiškem sistemu, kar omogoča krmilju, da vsaki točki priredi določeno številsko vrednost.

Relativno (inkrementalno) merjenje se izvaja na podlagi štetja impulzov od neke ničelne točke v pozitivni ali negativni smeri. Vsak impulz v tem primeru pomeni določen inkrement pomika. Relativno merjenje lahko izvedemo s pomočjo preproste rešetke, ki jo sestavljajo enako velika svetlo-temna polja. Med pomikanjem rešetke mimo optičnega merilnega tipala le-to pošilja impulze nastavnemu krmilju. Njihovo število je enako številu svetlo-temnih polj. Na osnovi števila impulzov ter znanega prejšnjega položaja vodil krmilje izračuna nov položaj. Za delovanje tega merilnega sistema je nujna neka referenčna točka na vodilih, katere položaj je stalen in v krmilju absolutno definiran. Pred začetkom delovanja se morajo vodila pomakniti v to točko in s tem umeriti merilni sistem.

Pri analognem načinu ustreza vsakemu položaju osi določena fizikalna vrednost (npr. fazni zamik med dvema električnima napetostima). 

Pri digitalnem (diskretnem) načinu merjenja položaja pa je merilno območje razdeljeno na določeno število korakov.