1.6 Nevarne snovi 

Tako pri kemijskih poskusih kot v vsakdanjem življenju uporabljamo snovi, ki so lahko vnetljive, strupene, eksplozivne, jedke itd.

Pri delu z nevarnimi snovmi in pri izvajanju poskusov moramo biti previdni in primerno zaščiteni. Uporabljati moramo zaščitna očala, zaščitno haljo in zaščitne rokavice. Kadar delamo z jedkimi snovmi, si moramo nadeti tudi zaščitne rokavice, pri delu s prašnimi in zelo hlapnimi snovmi pa tudi zaščitno masko. Eksperimente, pri katerih nastajajo strupeni plini, dim ali hlapi, izvajamo v digestoriju. Enako velja za poskuse pri katerih se sprošča energija.

Pri eksperimentalnem delu v laboratoriju moramo upoštevati določena pravila – laboratorijski red mora biti obešen na steni v laboratoriju na vidnem mestu.

Pravila o varnem laboratorijskem delu vključujejo tudi postopke za hranjenje kemikalij.

• Kemikalije moramo shranjevati tako, da se izognemo možnim izlitjem in medsebojnim reakcijam snovi, kar bi lahko imelo nevarne posledice za zdravje in okolje.
• Hlapne snovi moramo shranjevati ločeno od nehlapnih, kisle snovi pa ločeno od bazičnih.
• Omare za hranjenje kemikalij morajo biti iz odpornih materialov in dobro prezračevane, tako da v njih ne pride do kopičenja nevarnih, vnetljivih hlapov.

Nevarne snovi so posebej označene. Steklenice in plastenke, v katerih so shranjene originalne kemikalije, so posebej označene z napisi in piktogrami GHS.

• Piktogrami opozarjajo na nevarnost pri delu s takimi snovmi.
• Na etiketi so poleg piktogramov, opozorilne besede NEVARNO ali POZOR ter H- in P-stavki.
• H-stavki (ang. Precautionary statements) ali previdnostni stavki opisujejo priporočene ukrepe.
• P-stavki (ang. Hazard statements) ali stavki o nevarnosti opisujejo vrsto nevarnosti.

Simboli so razdeljeni v tri skupine: fizikalne nevarnosti, nevarnosti za zdravje in nevarnosti za okolje.

Podrobnejša navodila o ravnanju z nevarno snovjo, vrsto zaščitne opreme, načine hranjenja, primerna sredstva za gašenje in tudi fizikalne lastnosti pa najdemo v varnostnem listu. To je dokument, ki spremlja vsako nevarno snov. Najdemo ga na spletni strani dobavitelja (prodajalca) nevarne snovi.

Strupenim snovem rečemo tudi toksične snovi (toksin je strup). Toksikologija je veda o strupenih snoveh in njihovem učinkovanju.

• Strupene snovi lahko pridejo v organizem z zaužitjem (oralno) ali preko kože (dermalno), dihal (inhalatorno) ali krvi (intravenozno).
• Ločimo dve vrsti strupenosti (toksičnosti): akutno strupenost, ko se učinek na zdravje pozna že po prvem odmerku, in kronično strupenost, ko se učinki na zdravje poznajo po večkratnem odmerku (večkratni izpostavljenosti), učinki so takrat drugačni kot pri akutni strupenosti.

Primer akutne strupenosti je prevelika količina zaužitega alkohola, posledice so npr. slabost, bruhanje, izguba ravnotežja … Če se odmerek zaužitega alkohola ponavlja, pa pride do kronične strupenosti, katere znaki so zasvojenost, ciroza jeter, bolezni srca in ožilja itd.

Odmerek ali doza je količina strupene snovi, ki pride v organizem. Podaja se v mg snovi na kilogram telesne mase. Običajno velja, da je večja količina organizmu bolj škodljiva.

ALI VEŠ?
Že Paracelsus je rekel: Nestrupenih snovi ni, odmerek loči strup od zdravila.

LD₅₀ smrtna (letalna) doza 50 (iz ang. lethal dose) je srednja vrednost (mediana) smrtnega odmerka, podana v mg snovi na kilogram telesne mase, ki povzroči smrt polovice testirane populacije. Vedno je zraven naveden podatek o vrsti testne živali in načinu vnosa snovi v organizem. Čim manjša je vrednost LD₅₀, tem bolj strupena je snov.

Strupenost snovi se preučuje s poskusi na živalih, rastlinah, glivah, pa tudi mikroorganizmih. S poskusi toksikologi ugotavljajo način delovanja strupene snovi na organe in tkiva ter na celoten organizem.